| ponedeljek, 13 september 2010

Mamo skrbi za najstniškega sina, ki počitnice namesto s prijatelji raje preživlja pred računalnikom in televizijo. Je prav, da ga spodbuja k večji družabnosti oz. kot pravi on, da mu »teži«? Ali bi bilo bolje pustiti ga pri miru?

 

Pozdravljeni!

Prosila bi za vaše mnenje, kako ravnati z najstnikom, starim 16 let. Za razliko od večine drugih staršev, ki jih poznam, imam namreč povsem drugačne težave. Moj sin večinoma ostaja doma pred računalnikom, televizijo, ali pa se ukvarja s svojim hobijem, ki je modeliranje. Je športnik, tako da vsak dan trenira. Ima enega dobrega prijatelja in enega malo manj dobrega, občasno se sicer dobi z enim ali drugim, večinoma pa se mu "ne da". V šoli je povprečen. Med šolskim letom kar gre, saj so dnevi izpolnjeni, velikokrat tudi vikendi, bodisi z učenjem bodisi s kakšno tekmo. Med počitnicami pa je hudo, saj ga jaz ne morem gledati med štirimi stenami, zato ga seveda spodbujam, naj kam gre, vendar mu po njegovem le "težim". S starši seveda noče nikamor (gremo sicer skupaj na morje za 14 dni, kamor vzamemo tudi enega od prijateljev), z vrstniki pa se sam zmeni le zelo redko. Skrbi me, da je pri teh letih tako brez energije, nič se mu ne da, ko pa bi ga po mojem mnenju morala bolj omejevati v izhodih, ne pa da ga silim, da sploh kam gre. V glavnem, že 2 meseca se stalno prepirava, on trdi, da mu jaz jemljem vso voljo do druženja, kar pa ne drži, saj se običajno zadržujem kakšen teden, preden le izbruhnem, na koncu pa je rezultat ta, da se za kakšen teden le zmeni s prijatelji, potem pa je vse spet po starem in ostaja doma.

Kako naj ravnam po vašem mnenju? Je prav, da ga ves čas spodbujam in mu težim, ali bi bilo bolje, da ga kar pustim. Skrbi me tudi zaradi tega, ker vem, da prav dolgo vpliva nanj ne bom več imela. Vendar ne vem, kako bom prenesla, če se bo to njegovo zapiranje med štiri stene nadaljevalo oziroma stopnjevalo. Razmišljala sem že o omejitvi računalnika in televizije, vendar po drugi strani so le počitnice in ne vem, če je prav, da to storim. Poskušali smo tudi s kakšnim počitniškim delom, pa letos žal nismo bili uspešni. Na kakšne organizirane počitniške aktivnosti ali kakšen tabor pa noče.

 

Pozdravljeni!

Hvala vam za vaše pismo. Drži, da ima večina staršev več težav z omejevanjem izhodov svojih najstnikov, a so tudi vam podobni, ki ne morejo razumeti nedružabnosti svojih otrok, sploh če so sami bolj družabne narave.

Najprej vam predlagam, da sami razmislite, kaj je tisto, kar vas v zvezi s sinovim zapiranjem v svojo sobo najbolj skrbi, vas je najbolj strah, vas najbolj moti. Vašega sina zagotovo najbolje poznate. Če že po naravi do sedaj ni bil med bolj družabnimi, potem tudi na vašo spodbudo ne bo postal. Ljudje smo si različni. Eni se znamo zaposliti sami, počnemo sami vse mogoče (tudi sama sem med njimi) in za svoje aktivnosti ne potrebujemo družbe vrstnikov. Drugim na misel ne pride kakšen trening športa, sami povedo, da se jim ne da, kaj šele tako zahteven hobi, kot je modeliranje, ampak imajo raje sproščeno klepetanje s sovrstniki. Pri slednjih se starši bojijo, da ne bodo v družbi počeli kaj, kar bi jim lahko škodilo, vam podobni starši se bojite, da je vaš otrok povsem asocialen in da bo narobe, ker je toliko sam.

Drugo, kar bi sama raziskala je, kako se sin počuti med svojimi vrstniki. Že nekaj časa se šola, že nekaj časa je v pretežni družbi vrstnikov v šoli. Kako se počuti v razredu, kako je navezoval stike v vrtcu, v nižjih, višjih razredih OŠ, koliko se je takrat družil z vrstniki, kakšno družbo je iskal. Je kdaj kaj neprijetnega doživel med vrstniki, se v čem počuti manjvrednega od vrstnikov, se družbe morda boji. Morda mu primanjkuje osnovnih komunikacijskih spretnosti, morda se mu ne da 'rangirati' ob osebnostno močnejših vrstnikih. V teh letih se začno tudi vedno bolj navezovati na vrstnike drugega spola, jih spoznavati - ne vem, koliko njega zanimajo dekleta, kako o tem razmišlja itd. Modro bi bilo razredničarko ali nekoga, ki bolje pozna njegov razred, vprašati, kakšne odnose vzpostavlja v razredu, s koliko prijatelji se druži itd.

Tretje, kar bi bilo za premisliti: kar dosti mladih, ki so kar se navezave stikov in spretnosti komunikacije tiče bolj šibki, se raje zateka v neosebne oblike komunikacije - preko interneta, razne klepetalnice, pa telefoniranje itd. Sama bi ga vprašala, kaj mu je na računalniku, internetu zelo zanimivo, kaj ga vleče, če ima kakšne prijatelje preko interneta, ki jih sicer še ni srečal. Skratka, ti podatki vam lahko tudi dajo dragocene informacije.

In šele ko boste imeli vse odgovore, si boste najlažje odgovorili, ali je najbolje sina pustiti pri miru, ali se vam zdi, da potrebuje vašo spodbudo ali celo strokovno pomoč. Upam, da sem vam kaj pomagala pri razmišljanju. Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2097-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti