Ekipa Stične | petek, 10 september 2010

3. del zgodbe o letošnjem geslu Festivala Stična mladih, ki pravi »Ozrl se je vame in me vzljubil«
Piše: Andreja Sajovic

Image''Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju.'' (Rim 12, 9-10)

Podajali so si jo. Do vsakogar, ki je priletela, jo je močno zgrabil za roke ali ramena, ji ponudil nekaj psovk. Včasih je bila deležna celo udarca. Vseeno kam je priletelo. Nihče se ni zmenil. Vsi v krogu so se le zlovešče nasmihali in navijaško vzklikali in spodbujali drug drugega. Bili so glasni in tokrat jih ni zanimalo, če jih ljudje opazujejo. Mnogi mimoidoči so se jim namreč še pridružili in kakor živali spodbujali in psovali ničhudega sluteče dekle, ki je le jokalo. Moči ji je po prvih udarcih zmanjkalo, zato se je le še nemočno premikalo od enega do drugega. Telo ji je drhtelo od šibkosti, kriki so bili že davno preglašeni in utišani. Vdalo se je. Drugega ji namreč ni preostalo.

Tokrat nisem več razmišljal. Prerinil sem se skozi množico in preprosto kar stekel ponjo. Danes ni bilo več časa, da bi odlašal. Moral sem pomagati. Telo naenkrat ni bilo več moje. Moči so se nabrale, v glavi mi je močno razbijalo. Zgrabil sem jo, nekoga poleg sebe pomotoma spotaknil, se še enkrat ozrl po množici in skupaj z dekletom stekel proti koncu ulice. Celo pot je omahovala, toda nisem se želel ustaviti. Nisem hotel! Tokrat sem jo mogel rešiti in ji pokazati, kako žal mi je.

Ko sva končno prispela do tistega ogromnega travnika, sem jo polegel na tla in ji narahlo namočil ustnice. Opazil sem ogromno modric, ranjene roke in popraskana lica. Telo ji je še vedno drhtelo od udarcev, oči so prekrivale motne solze. Tiho je ječala. Nežno sem jo pobožal po laseh, ji zašepetal, da je na varnem in se kar sesedel poleg nje. Naenkrat sem postal čisto šibak. Kaj zdaj? Jo pustim kar tukaj? Jo odpeljem domov, morda v zdravstveni dom? Ne vem koliko časa sem tako razmišljal, ko me je mladenka rahlo sunila v nogo. Ozrl sem se. Sedela je poleg mene in me gledala z največjo hvaležnostjo, kar jo je premogla skozi tiste solzne oči.

''Hvala'', je dejala in se mi boleče nasmehnila. Samo nasmehnil sem se in se vrnil nazaj k iskanju rešitve. Tedaj je vstala in pobrala svoje stvari. Preden sem ji sploh lahko razložil, je rekla: ''Vem, kdo si! Zakaj? Pa saj je vseeno. Še enkrat hvala!''

Nisem je zadrževal, ko je odhajala. Samo pustil sem, da je odkorakala in tako sem ostal sam. Veliki travnik in moje misli, ki so mi vztrajno uhajale na dogodek izpred nekaj mesecev. Bil sem v tej tolpi, ki se je tako rada spravljala na šibkejše in tihe. Na tiste, ki so vedno otroško molčali in potrpežljivo prenašali naše izživljanje. Da, preganjal sem nedolžne. In včasih neznansko užival. Nekoč tudi to isto dekle. Psoval sem jo in jo celo ranil. In ko samo pomislim na tisti njen zadnji pogled, ko sem jo še poslednjič dobil v roke. Rotila me je naj jo izpustim, jaz pa sem jo hladno porinil na tla in zbežal. Od takrat naprej so me misli preganjale, ponoči zaradi svojih dejanj nisem mogel spati. Bolečina me je tiščala k tlom, hudobija me je silila na bruhanje. Moral sem popraviti. Sem se danes tako nekako oddolžil? Njene bolečine zagotovo nisem izbrisal. Vendar mi je njena hvaležnost vseeno pomenila največ. Dekle mi je priraslo k srcu.

Po nekaj urah sem se le odpravil domov. Nazaj v realnost. V svet, kjer zapostavljenost še vedno biva in se zakoreninja v srca mnogih ljudi. Toda sam sem od danes naprej na boljši poti. Ker sem tukaj zato, da ljubim in vzljubim prvi!

(se nadaljuje)

 

Zadnja sprememba: petek, 10 september 2010
(3 glasov)

Komentarji 

 
#1 Janez 2010-09-30 19:56 Fantastična zgodba! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2389-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti