... ''Ravno, ko sem bila nekje na polovici, je pripeljal moj vlak in počasi sem se odpravila na svoj stalni sedež na vlaku. Vedno sem sedela na koncu vagona pri oknu, saj sem rada spremljala letečo pokrajino, ki se vztrajno spreminja s premikanjem vlaka. Pospravila sem matematiko in sklenila, da jo bom nadaljevala doma. Na ušesa sem si nataknila slušalke predvajalnika in opazovala počasno premikanje vlaka. Kar naenkrat sem zagledala nekega norca, ki je tekel vzporedno z vlakom ter nekaj vpil. Začutila sem, da se je vlak počasi začel ustavljati in skozi slušalke zaslišala močno škripanje zavor. Ko smo se dokončno ustavili, je tisti, ki je prej tekel za vlakom hitro skočil nanj in tako smo se zopet začeli premikati. Zopet sem se zagledala nekam v neznano, dokler me ni zmotil nekdo, ki me je potrepljal po rami. V tistem trenutku sem občutila jezo, saj nisem marala, da me kdo moti med tem, ko poslušam glasbo. Jezno sem se obrnila in ko sem opazila kdo me moti, sem otrpnila ter naredila najbolj čuden izraz na obrazu, kar sem ga kdajkoli premogla. Človek, ki se me je drznil motiti, je bil fant, ki je hodil za mano, ko sem veselo prepevala in nato od sramu zbežala pred njim in seveda tisti, že prej imenovani norec, zaradi katerega smo se morali ustaviti. Vljudno sem odmaknila slušalke od ušes, on pa je kar naenkrat spregovoril: »Je tale sedež prost?« »Odvisno za koga«, sem odvrnila. Malce zmedeno me je pogledal, se nasmehnil in se kar usedel poleg mene. Želela sem ga že opozoriti da nočem, da sedi poleg mene, saj mi je bilo precej nerodno in ko sem že odprla usta, me je prekinil. »Ali vlak ustavi tudi na Rakeku?« »Ne«, sem mu vsa presenečena napačno odgovorila in ko sem se zavedala kaj sem ''bleknila'', sem kot nora pričela brskati po torbi ter mu podala vozni red. Zopet se mi je neprisiljeno nasmehnil, tokrat še bolj kot prej, se zahvalil, jaz pa sem se raje obrnila proč, da ne bi videl kako sem zardela. Tako sva sedela v tišini - on je bral knjigo, jaz pa sem poslušala glasbo in zrla skozi okno. Kmalu se je vlak začel ustavljati, saj smo se približevali postaji, kjer izstopim. Prijazno se mi je odmaknil, tako da sem lahko vstala in zapustila svoj sedež. Tedaj sem začutila, da sva se rahlo dotaknila z rokama in preplavila me je nekakšna čudna, a vseeno čudovita energija. Rahlo sem dvignila pogled in tokrat sva se prvič srečala s pogledi. Na hitro sem se mu nasmehnila in umaknila pogled. Ta trenutek je prekinilo škripanje zavor in njegovo mahanje z voznim redom. Zamahnila sem z roko in zavpila, da ga lahko obdrži, saj ga jaz ne potrebujem in hitro stopila proti vratom. Stopila sem z vlaka in se pognala proti domu. Ves čas razmišljala le o njem. Poznala sem ga le na videz s košarkarskih tekem in vedela le to, da me je danes v trenutku prevzel.. ''

Odložim knjigo in še kar premišljujem. Je res mogoče, da te nekdo prevzame ob prvem pogledu. Da tvoje srce enostavno ponori in ga tako rekoč kar vzljubiš, ne da bi ga sploh spoznal? Odgovora tudi po dolgem razmisleku ne najdem. Prepuščam se mislim in občutkom, ko mi nekdo podari svoj svet. V trenutku. Ko moje sanje postanejo še sanje nekoga drugega in moji strahovi naenkrat niso več tako grozni in sami.

In takrat preprosto ljubim. Vendar ne tistega, kar vidim. Temveč tisto, kar me vedno znova očara, presune in prevzame. Toplina objema, misli, ki delujejo kot eno in besede, ki so vedno na pravem mestu in se me dotaknejo. Radost, ko se odpiraš in cvetiš kot cvet. In rasteš in rasteš... V tem trenutku se želim izgubiti v občutku biti ljubljen in... preprosto ljubiti. Pa zmorem? Biti nesebična v ljubezni, jo razdajati in včasih tvegati zato, ker ljubim?
 
Potem pomislim na vse tiste, ki ljubezni nikoli ne okusijo. Zaradi srca polnega sovraštva ali pa tistih, ki se bojijo biti ponovno ranjeni in trpijo zaradi velikih srčnih bolečin. Že sama misel zaboli in preplavijo me občutki, da ostaneš sam. Celo življenje. Ne želim več razmišljati. Za trenutek še enkrat zaprem oči, pomislim na to, da smo kljub vsemu vsi ljubljeni in da na nek način vsakdo od nas ljubi. Na prvi pogled ali pa ne. Nato nevede zaspim z mislijo na Ljubezen. Na tisto, za katero Jezus pravi, da si moramo prizadevati in jo gojiti, ker brez nje ostajamo prazni in nekoristni.