2. del zgodbe o letošnjem geslu Festivala Stična mladih, ki pravi »Ozrl se je vame in me vzljubil«
Piše: Andreja Sajovic
... ''Ravno, ko sem bila nekje na polovici, je pripeljal moj vlak in počasi sem se odpravila na svoj stalni sedež na vlaku. Vedno sem sedela na koncu vagona pri oknu, saj sem rada spremljala letečo pokrajino, ki se vztrajno spreminja s
premikanjem vlaka. Pospravila sem matematiko in sklenila, da jo bom nadaljevala
doma. Na ušesa sem si nataknila slušalke predvajalnika in opazovala počasno
premikanje vlaka. Kar naenkrat sem zagledala nekega norca, ki je tekel vzporedno
z vlakom ter nekaj vpil. Začutila sem, da se je vlak počasi začel ustavljati in skozi
slušalke zaslišala močno škripanje zavor. Ko smo se dokončno ustavili, je tisti, ki je
prej tekel za vlakom hitro skočil nanj in tako smo se zopet začeli premikati. Zopet
sem se zagledala nekam v neznano, dokler me ni zmotil nekdo, ki me je potrepljal
po rami. V tistem trenutku sem občutila jezo, saj nisem marala, da me kdo moti med
tem, ko poslušam glasbo. Jezno sem se obrnila in ko sem opazila kdo me moti, sem
otrpnila ter naredila najbolj čuden izraz na obrazu, kar sem ga kdajkoli premogla.
Človek, ki se me je drznil motiti, je bil fant, ki je hodil za mano, ko sem veselo
prepevala in nato od sramu zbežala pred njim in seveda tisti, že prej imenovani
norec, zaradi katerega smo se morali ustaviti. Vljudno sem odmaknila slušalke od
ušes, on pa je kar naenkrat spregovoril:
»Je tale sedež prost?«
»Odvisno za koga«, sem odvrnila.
Malce zmedeno me je pogledal, se nasmehnil in se kar usedel poleg mene.
Želela sem ga že opozoriti da nočem, da sedi poleg mene, saj mi je bilo precej
nerodno in ko sem že odprla usta, me je prekinil.
»Ali vlak ustavi tudi na Rakeku?«
»Ne«, sem mu vsa presenečena napačno odgovorila in ko sem se zavedala
kaj sem ''bleknila'', sem kot nora pričela brskati po torbi ter mu podala vozni red.
Zopet se mi je neprisiljeno nasmehnil, tokrat še bolj kot prej, se zahvalil, jaz pa sem
se raje obrnila proč, da ne bi videl kako sem zardela. Tako sva sedela v tišini - on je
bral knjigo, jaz pa sem poslušala glasbo in zrla skozi okno.
Kmalu se je vlak začel ustavljati, saj smo se približevali postaji, kjer izstopim.
Prijazno se mi je odmaknil, tako da sem lahko vstala in zapustila svoj sedež. Tedaj
sem začutila, da sva se rahlo dotaknila z rokama in preplavila me je nekakšna
čudna, a vseeno čudovita energija. Rahlo sem dvignila pogled in tokrat sva se prvič
srečala s pogledi. Na hitro sem se mu nasmehnila in umaknila pogled. Ta trenutek je
prekinilo škripanje zavor in njegovo mahanje z voznim redom. Zamahnila sem z roko
in zavpila, da ga lahko obdrži, saj ga jaz ne potrebujem in hitro stopila proti vratom.
Stopila sem z vlaka in se pognala proti domu. Ves čas razmišljala le o njem. Poznala
sem ga le na videz s košarkarskih tekem in vedela le to, da me je danes v trenutku
prevzel.. ''
Odložim knjigo in še kar premišljujem. Je res mogoče, da te nekdo prevzame
ob prvem pogledu. Da tvoje srce enostavno ponori in ga tako rekoč kar vzljubiš, ne
da bi ga sploh spoznal? Odgovora tudi po dolgem razmisleku ne najdem. Prepuščam
se mislim in občutkom, ko mi nekdo podari svoj svet. V trenutku. Ko moje sanje
postanejo še sanje nekoga drugega in moji strahovi naenkrat niso več tako grozni in
sami.
In takrat preprosto ljubim. Vendar ne tistega, kar vidim. Temveč tisto, kar me
vedno znova očara, presune in prevzame. Toplina objema, misli, ki delujejo kot eno
in besede, ki so vedno na pravem mestu in se me dotaknejo. Radost, ko se odpiraš
in cvetiš kot cvet. In rasteš in rasteš... V tem trenutku se želim izgubiti v občutku biti
ljubljen in... preprosto ljubiti. Pa zmorem? Biti nesebična v ljubezni, jo razdajati in
včasih tvegati zato, ker ljubim?
Potem pomislim na vse tiste, ki ljubezni nikoli ne okusijo. Zaradi srca polnega
sovraštva ali pa tistih, ki se bojijo biti ponovno ranjeni in trpijo zaradi velikih srčnih
bolečin. Že sama misel zaboli in preplavijo me občutki, da ostaneš sam. Celo
življenje. Ne želim več razmišljati. Za trenutek še enkrat zaprem oči, pomislim na
to, da smo kljub vsemu vsi ljubljeni in da na nek način vsakdo od nas ljubi. Na prvi
pogled ali pa ne. Nato nevede zaspim z mislijo na Ljubezen. Na tisto, za katero Jezus
pravi, da si moramo prizadevati in jo gojiti, ker brez nje ostajamo prazni in nekoristni.
(Se nadaljuje)
Komentarji