| sobota, 31 julij 2010

Mlad fant se zaradi samote in posmehovanja v otroštvu, več selitev in slabih odnosov v družini izgublja v začaranem krogu osamljenosti, depresivnosti in čustvene nepotešenosti. Kaj lahko stori?

 

Zdravo!

Sem vas opazil in se že etiketiral v smislu, da sodim sem.

Zavedam se, da psihologi radi sprašujete dejstva, ki lahko podzavestno vplivajo na konkreten problem, zato bom navedel nekaj, kar bi lahko bilo relevantno v tem kontekstu, v detajle pa ne bi šel.

Preidimo na konkreten problem. In to je žgoča osamljenost. Kot odskočna deska na to bi lahko vplivala naslednja dejstva, ki so omembe vredna:

- V mladosti življenje v okolju, kjer ni bilo vrstnikov

- Marginalnost in tudi šikaniranje v vrtcu, šoli in tudi kasneje v gimnaziji.

- Totalno destruktivna in žalostna družina.

- Večkrat preseljen oz. priseljen. S tem, ko sem šel študirati v "nedomače" mesto, je to že moje 6. prebivališče.

Ko hodim po ulici, čutim glas notranjega otroka. Pravi mi, da je lačen. Ob gledanju vrstnikov, ki se zabavajo in poljubljajo. Zvoki cmokanja poljubov se slišijo, kot zvok žeblja v krsto. Vse to zavedajoč se, da teh stvari ne bom nikoli imel, ker je vse ujeto v pravzaprav več začaranih krogih.

Imam potrebo po tem, da imam okrog sebe ljudi, ki mi dajo toplino, vendar zdaj poglejmo na stvar povsem matematično: Zakaj bi se kdo navezal name, če že ima to, česar jaz nimam. Nekdo, ki je lačen, hrane ne bo jedel. Pri socialnih stikih je podobno. Potem zakaj bi se nekdo navezal name, če se lahko na nekoga, ki je "boljši", bolj priljubljen v družbi, bolj surgenten, bolj čustveno stabilen? Če recimo jaz hipotetično srečam neko skupino, s katero preživim recimo eno noč in se vsi zabavamo: na licu mesta je notranji otrok začasno podprt. Lahko se zabavam jaz in oni hkrati. V tistem hipu vse prijetno ... Naslednji dan gremo domov in je spet vse po starem. Nič novega nisem dobil. Vse je bila, kar se tiče medčloveških odnosov, le čustvena "avantura". Mi se ločimo, jaz samevam doma, oni pa se s svojimi prijatelji in partnerji dogovarjajo za izlet na morje. Ne vem sicer, če je to res, ker nisem voajer, vendar mislim, da je razumljivo kakšna so dejstva. Kogarkoli bi eventuelno srečal, bi ta imel že čustveno bazo, medtem ko je jaz ne bi imel in bi bila motivacija povsem različna. Ne rečem, da so bežna poznanstva brezpredmetna. Lahko imajo konstruktiven pomen, vendar v mojem primeru precej destruktiven, saj človek s svojo prisotnostjo implicitno sproža občutek odtujenosti in marginalnosti.

Na splošno, ko pogledam življenje povprečnega vrstnika mojih let, torej študenta starega recimo od 19 do 24 let, opazim na sebi totalne anomalije. Pravijo, da sem v najboljših letih za spoznavanje ljudi. Tega na mojem zemljevidu ni. Pa tudi ne rabim tega, ker v tem ne vidim smisla. Ne razumem zakaj se mladi v praksi tega ne zavedajo. Ne zavedajo se, da je njihovo socialno življenje (lahko) tudi totalno na psu, ker očitno ni kvalitete, ampak ima prioriteto kvantiteta. Kaj ti bo 1000 prijateljev na facebooku? Naj ne pride do narobne interpretacije. Zaradi drugačnih vrednot v tem segmentu se ne počutim vzvišeno. Če jim tovrstni stiki prinašajo srečo, potem je to blagoslov zanje. Zame pač ne in to me razjeda, med drugim tudi zaradi različnih pričakovanj.

Lahko bi rekli, da sem introvert. Se pravi načeloma mi ni problem biti sam, vsaj ni mi bilo, dokler se nisem tako intuitivno kot razumsko zavedal situacije v kateri sem. Tistega petka ne bom pozabil: "Mene nihče ne pogreša, nihče ne misli name, nikomur nisem pomemben..." Kar pa je tudi pričakovano, je to, da je postavitev pred to dejstvo korelirala z mojim uspehom v srednji šoli. Pravzaprav še zdaj... zavedam se, da še zdaj... No... Praktično že izpolnjujem pogoje za vpis v naslednji letnik. Saj ne vem kako mi je to uspelo. Ko pomislim, se srečam prav s paradoksom, ko sovrstniki polni hormona sreče ne morejo narediti letnika, jaz pa lahko kljub temu, da je moje psihično stanje na psu. Hočem reči, da še sam ne vem kako mi je to uspelo.

Hipotetično rešitev sem si postavil. Morda se sliši preveč mladostniško vem, vendar čutim, da moje potrebe licitirajo v to smer. In sicer, da bi spoznal punco, s katero bi živela v globoki čustveni navezanosti in harmoniji. Tukaj pa se spet zatakne. Partnerstvo slehernega človeka temelji praktično na instinktih, zaljubljenost - igra mati narave z namenom reprodukcije. Morda edina stvar, ki dva (mlada) človeka zares "poveže". Jaz sem tukaj bolj racionalen in se ne zaljubljam. Zaljubljen sem bil samo dvakrat v življenju. Ta zanimiva igra nima veze s tisto pravo ljubeznijo in rizično se je zanašati na to, da bi preko tega prišel do tega, kar si želim in kar rabim. Temu primerno se mi zdi živa neumnost rek: "Ne išči, sama bo prišla." Tega ne razumem, saj za iskanje srečne ljubezni je potrebna racionalnost, ki te na dolgi rok privede do prijetnih čustev, vendar na neki bolj kognitivni ravni, bi lahko rekli. Skratka... Verjamem v to, da bi z ljubeznijo dobil tisto, kar si želim in tudi potrebujem. Čustvena baza, ki ti daje življenjsko energijo. Vendar kako do tega priti. Že to, da sem osamljen deluje zaviralno na tem področju. Osamljeni fanti pa ja nismo privlačni. Kar opažam pri vrstnicah in presenetljivo tudi pri starejših je to, da jih privlači prav socialna moč, te pa pri meni ni, vendar je sam niti ne pogrešam, saj v njej ne vidim smisla. Ne le to... Tudi drugih lastnosti, ki bi me delale privlačnega nimam. Zavedam se, da punce v principu iščejo isto, vendar jaz to nisem. In kako naj dobim punco, če nisem privlačen? Da je privlačnost relativna se mi zdi, da ni res, drugače ne bi bilo na tem področju toliko podobnih zgodb.

In kje in kako naj to dobim? Žuri navsezadnje niso dobra opcija za to, s tem da se v večjih skupinah ne znajdem. Pravega človeka najti na pravem mestu "ena na ena". V pravem ambientu.

Razmišljam o tem, da bi preprosto šel ven in postal bolj odprt. Ogovarjal bi ljudi in počasi gradil na odnosu. Vendar kako, če pa imajo vsi že nekoga ob sebi, samega pa ne vidim nikogar, če pa že ima pa čez sekundo ali dve že mobitel v roki.

Skratka... Razmislite malo in povejte, prosim vas, ker sem v začaranem krogu. Težave imam s koncentracijo, depresiven sem, čustveno nepotešen, nesrečen, žalosten... Ampak čutim, da imam potencial za to, kar želim od življenja. Da ljubim in sem ljubljen in da dosežem izobrazbo in nekaj naredim v življenju. Ironično, vem...

In ko pomislim. Zdaj bom iz sebe dal pravi otročji vzklik. Koliko fantov želi le seks, vara, doživlja punce kot spolni objekt, celo šikanira, je nad njimi superioren, hkrati pa je nek brezveznjak, ki ni ljubezni vreden. Vendar ima še kako veliko izbiro. Jaz, ko pa tovrstnih stvari ne bi nikoli delal, pa bom ostal sam.

Hvala in lep pozdrav

 

 

Pozdravljen,

hvala za zaupane težave in bogato izpoved. Po tvojem pisanju sodeč, bi rekla, da nisi le osamljen, ampak predvsem zelo zanimiv in globok fant.

Občutek osamljenosti je stanje, ki ga pozna vsakdo izmed nas. Osamljene se počutimo, ko imamo občutek, da nimamo nikogar, ki bi nas razumel in s katerim bi lahko delili naše misli, poglede na življenje, težave, občutke. Zdi se nam, da smo na svetu sami, pa čeprav je morda okoli nas mnogo ljudi (a nobenega, s katerim bi se tisti trenutek počutili na takšen ali drugačen način zares povezane). Takšen občutek nas lahko spreleti le občasno, veliko težje pa je, če se osamljene počutimo večino časa, tako kot se to dogaja tebi. Takšno življenje je zelo težko, saj smo ljudje socialna bitja, ki potrebujejo stike z ostalimi ljudmi. Da smo lahko zadovoljni in srečni v življenju, še posebej rabimo intimne in globoke odnose, saj je potreba po ljubezni in povezanosti z drugimi nekaj najbolj osnovnega, k čemur stremimo. Če čutimo, da nam tega primanjkuje, se počutimo osamljene, nesrečne, depresivne, torej tako, kot se počutiš tudi ti.

Razlogov, zakaj ti ne uspe vzpostaviti odnosov, ki bi te zadovoljevali, je lahko več. Prvič, kot si ugotovil že sam, je eden od njih zagotovo pogosto seljenje iz enega v drug kraj, ki ti je onemogočilo, da bi vzpostavil daljša in kakovostnejša prijateljstva. Drugič, tvoji poskusi, da bi se povezal z ostalimi ljudmi, so lahko neuspešni tudi zato, ker si morda preprosto drugačen. To je vsekakor ovira v mladostniških letih, ko sovrstniki želijo biti predvsem zelo podobni drug drugemu, vsakogar, ki je drugačen, pa izločijo. Omenil si, da si skozi življenje nabral številne negativne izkušnje (zavračanje, posmehovanje itd.), zaradi česar si se zaprl vase, do drugih ljudi pa vzpostavil neko varno distanco. Ta varna distanca je po eni strani koristna, saj ti omogoča, da se zaščitiš in preprečiš možnost, da bi te drugi prizadeli. Vendar pa po drugi strani z distanco in zapiranjem vase preprečiš tudi možnost, da bi z ljudmi doživel lepe izkušnje in da bi lahko izkusil ljubezen. Osamljen človek je pogosto osamljen ravno zato, ker se boji navezati stike z ljudmi, saj ga je strah, da bi ga ti zavrnili in s tem prizadeli. Njegova samozavest je zaradi negativnih izkušenj nizka, zato je občutljiv na to, kako se bodo nanj odzvali ostali ljudje – ga bodo sprejeli, ali ga bodo zavrnili, ga bodo upoštevali ali ne, kako ga bodo ocenjevali…

Da bi ponovno pridobil zaupanje v ljudi in vase, poskusi navezati stike v situacijah, v katerih se počutiš kolikor toliko varnega. Če imaš na primer kakšen hobi, poišči društvo oziroma ljudi s podobnimi interesi, saj vam bo pogovor na začetku lažje stekel. Lahko se vključiš tudi v prostovoljno delo. Še posebej fino pa bi bilo, če bi se odločil povezati z osebami, ki imajo podoben problem kakor ti – na društvu DAM (http://nebojse.caprae.net/portal/index.php) vodijo skupino za premagovanje socialne anksioznosti. Lahko jih pokličeš in povprašaš, kdaj začnejo z novim terminom. To bi ti pomagalo, saj bi se ti zmanjšal občutek osamljenosti (spoznal bi ljudi, s katerimi bi se zaradi podobnih izkušenj počutil bolj povezanega), hkrati pa bi s pomočjo skupinske terapije tudi začel spoznavati in razumeti vzroke svoje osamljenosti in s tem reševati problem tudi na dolgi rok.

Ena od rešitev je seveda tudi intimno partnerstvo, ki na splošno predstavlja pomemben vir občutkov eksistencialne varnosti, pripadnosti in povezanosti. Tudi sam vidiš glavno rešitev v tem, da bi si našel punco, s katero bi si vzajemno nudila toplino in čustveno varnost. Vendar pa bi bilo narobe, če mi mislil, da je intimna veza v tem trenutku zate edina pot, ki vodi iz osamljenosti. Določeno mero občutka varnosti in povezanosti ti lahko namreč nudi tudi prijateljstvo. Tudi bolj površna poznanstva niso nujno povsem brez smisla – čeprav je res, da globlje varnosti in topline ne nudijo, pa vseeno omogočajo, da ohranimo stik z ljudmi in ne zapademo povsem v svoj izoliran svet. S pristopom vse ali nič (da si želiš le popolno čustveno varnost in toplino) bo tvoja pot iz osamljenosti težka. Zato se moraš zadovoljiti tudi z manj globokimi in čustveno varnimi odnosi (prijateljstva, znanstva), čeprav se ti to zaradi močnega hrepenenja morda trenutno zdi nemogoče. S tem ko boš postopno delal na občutku varnosti in ga črpal iz različnih virov, se ti bo sčasoma razvila tudi sposobnost, da sam, z ljubeznijo do sebe in drugih, zapolniš svojo notranjo praznino. Notranja praznina, ki pogosto izhaja iz zgodnjega otroštva (otrok svoje starše dojema kot premalo ljubeče – lahko, da so starši dejansko otroku posvečali premalo ljubezni, možno pa je tudi, da je otrok v primerjavi s starši veliko bolj čustvena oseba in mu zato raven čustvenosti, ki jo premorejo in izkazujejo starši, ne zadostuje) povzroči, da otrok in kasneje odrasel človek vedno išče nekaj ali nekoga, ki bi mu zapolnil nastalo praznino. Išče idealen svet, kjer mu je zagotovljena popolna čustvena varnost in toplina, za katero si želi, da se ne bi nikoli končala. Partnerstvo mu sicer zapolni velik del praznine, vendar pa si najgloblji občutek varnosti lahko ustvari le sam – običajno z občutkom vsesplošne povezanosti z vesoljem in vsemi ostalimi bitji ter ljubeznijo in sočutjem do sebe in do drugih.

Torej, pomembno je, da najdeš voljo in moč, da narediš korak naprej in začneš reševati osamljenost, ki jo občutiš. Res je, da se je globljih osebnih problemov težko lotiti, saj zahtevajo veliko iskrenosti samega do sebe, poguma in pa tudi vztrajnosti. Ljudje smo tudi taki, da ne maramo sprememb, saj ne vemo, kaj nam bodo prinesle. A včasih moramo sami sebe kar malo brcniti in se prisiliti, da se premaknemo in prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Poišči skupino za samopomoč, ceni majhna prijateljstva in poznanstva, morda pa se ti medtem zgodi tudi to, da srečaš punco, s katero si bosta všeč. Tudi sam praviš, da verjameš, da imaš potencial, da stvari izpelješ tako, da boš srečen. Sedaj je čas, da ga začneš uresničevati. Le pogumno!

Špela Sajovic

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Komentarji 

 
#1 We-vibe 4 Plus 2014-11-28 15:37 What's up, just wanted to tell you, I enjoyed this article.

It was inspiring. Keep on posting!
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3169-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti