Dober teden dni po evharističnem kongresu še vedno odmeva nočno romanje mladih v Celje. Spodaj si lahko preberete vtise treh udeleženk.

Na romanju mi je bilo res lepo. Bilo je vzdušje, polno energije, zagretosti in ljubezni do Jezusa. Bilo je res navdušujoče biti obkrožen z toliko mladimi, ki mislijo, verjamejo isto kot jaz. Počutila sem se doma. Všeč mi je bilo, ker je bilo vse tako sproščeno in pa seveda to, da je bila adoracija, ki mi je že večkrat spremenila življenje. Če bo kdaj še kakšna priložnost doživeti kaj podobnega, bom storila vse da je ne bom zamudila. (Katarinca)

Na nočno bdenje mladih v Celje sem se pripeljala direktno izpred knjig, skript in ostalih neljubih pripomočkov, ki zapolnjujejo študentska življenja v izpitnem obdobju. In kljub strahu, da se bo ta dvodnevni "izpad" poznal v mojem indeksu, mi je bilo kmalu jasno, da je Njegova živa prisotnost vredna tisočkrat več, kot še tako intenzivno sedenje pred knjigami.
Najmočnejše doživetje na nočnem bdenju mladih ni bilo veliko število navdušenih pričevalcev, ki se jim niti odpoved nočnemu spanju ni zdela prevelika ovira za molitev. Niti ni bilo najbolj presenetljivo, da so bili vsi ti mladi po celonočnem sedenju v cerkvenih klopeh odlično razpoloženi, polni energije, veselja in navdušenja. Od vseh norih občutkov, nabranih tekom sobotne noči si bom najbrž do konca življenja zapomnila predvsem poglede, prepojene z ljubeznijo, vero, zaupanjem in vdanostjo, ki so jih moleči mladi usmerjali k Najsvetejšemu. To je bilo najbolj pričevanjsko, najbolj pretresljivo in me je (poleg Jezusa, seveda ) navdalo z največjim veseljem - torej nas le ni tako malo, torej le nisem edina, ki Ga doživljam na tak način, torej le ni tako malo mladih v Sloveniji, ki razumejo to skrivnost. In to spoznanje se je kasneje na stadionu le še okrepilo! Zato - hvala organizatorjem, predvsem pa Bogu za ta milostni dan! (Klara)

Nočnega romanja pred kongresom se z veseljem spominjam. To se mi zdi odločna priprava na kongres. Prva stvar, ki sem jo bila zelo vesela, je naša mirna pot, ki se je začela že pri cerkvi. Prečudovito se mi je zdelo, da smo se mladi umirili in v tišini polni Božje navzočnosti iskali Boga. Čutiti je bilo, da smo stvar vzeli zares. Tudi del poti, ko smo se že po malem razgovorili je bil plodovit. Pogovori so nas povezali v pravo družino, ki je ostala skupaj celo noč. Molitev rožnega venca nas je še bolj povezala in ubrala naša srca na skupno noto. Govor škofa se me je zelo dotaknil in prejela sem od te noči veliko, čeprav me je spanec hitro premagal. Ker sem v nedeljo na kongresu imela svoje naloge, sem še toliko bolj vesela nočnega romanja in vseh doživetij sobotnega večera.  (Ema)