| sreda, 26 maj 2010

Mlado dekle se že od osnovne šole dalje zaveda, da je njena samozavest precej slaba, zato na tem področju že nekaj let vztrajno dela. Zdaj se sprašuje tudi, ali je to morda povezano z razmerami v njeni družini, s prepiri staršev, z očetovim odnosom do žensk …?

 

Pozdravljeni!

Trenutno imam polno glavo misli in ker nisem vedela s kom bi se pogovorila, se obračam na vas.

Moja samozavest je bila v osnovni šoli precej slaba. Od takrat sem veliko delala na tem. Brala sem knjige in zdi se mi da sem zrastla kar se tiče samozavesti. Še vedno pa se mi zdi da se ne cenim dovolj. Včasih na faksu občutim da ne bom zmogla, da nisem dovolj dobra za ta poklic. Tudi v ljubezni-nisem še imela prave oz. daljše zveze. zelo si želim fanta, po drugi strani pa se me je strah razgaliti v smislu, da bi nekdo odkril da nisem popolna, da nimam popolnega telesa, da nima popolne družine,...

V družini smo delovali ok. Vendar s časom seveda ugotoviš da ni bilo vse tako popolno. čeprav vem, da bi oče in mati vse naredila zame, vem da sta kdaj morda ravnala narobe. Oče je včasih kaj preveč spil in sta se z mami skregala, bila npr. skregana tri dni... Mami je tudi včasih govorila, da bo šla od doma. to je rekla v tistem besu. Drugi dan je bilo vse v redu. Včasih sem bila jezna na pijanega očeta, a drugi dan se mi je mogoče že smilil.

Opazila sem, da ima oče precej zaničevalen odnos do žensk, včasih pravi kako je tista neumna in tako naprej. Meni ne pravi tega, samo zdi se mi da sem to projicirala na vse moške, imam neko distanco do njih. In zato se mi zdi, da če ne bom popolna, ne bom nikoli za nikogar dobra.

Z mami sva se vedno lepo pogovarjali. Saj pridejo nesporazumi, a me podpira.

Ne vem če razumete kaj so moje težave. rada imam družino, a trenutno se mi zdi, da so vse te stvari prišle do te točke, ko razumem da so vplivale name. Na momente sem jezna na očeta, predvsem ko pije, drugače pa se razumeva v redu. Saj veste da je v takšnih družinah vedno polno zgodb, ampak zanima me, ali se vam zdi da so te stvari povezane...

Ali lahko nekako zaživim, se začnem bolj ceniti in končno najdem svoje bistvo znotraj sebe? Zelo si želim fanta, a se mi zdi, da bolj kot si tega želim, manj se uresniči oz. bolj se odmikam od uresničitve? Vem da je veliko stvari, a za kakšno besedo, mnenje bi vam bila zelo hvaležna.

Odločila sem se, da sebe ne bom spreminjala, da bom spremenila odnos ki ga imam do sebe. Da bom sicer skušala razumeti, zakaj so vse te stvari tako vplivale name...Tudi moj oče je imel trdega, strogega očeta. Predvsem ga je zelo hitro izgubil. Vem da tudi on nosi posledice težkega otroštva. In moja mami tudi. njena mami je bila precej hladna, v smislu da se niso veliko pogovarjali, čeprav je stara mam zelo dobra do mene in naše družine.

Prej sem omenila, da se ne bom spreminjala...To sem mislila prav v tem smislu, da bom takšna kot sem. Da sem takšna super. Samo napisati na tole belo podlago je precej lažje, kot dojeti to tudi s srcem in razumom.

Čeprav včasih občutim veliko bolečino, se obtožujem, se počutim krivo za marsikaj kar rečem, se skušam kontrolirati. pazim na to, da bi se bolj cenila in na to, da bi se čim manj sekirala zaradi besed ljudi, ki samo vstopijo in izstopijo iz mojega življenja. Predvsem zato, ker kljub vsej bolečini verjamem vase, verjamem v dobro, verjamem da bo vse ok.

Hvala vam, ker ste me poslušali, prebrali pismo.

Lepo vas pozdravljam

 

Pozdravljena!

Problemi, ki jih opisuješ, so problemi, s katerimi se srečuje večina ljudi. Vsakogar izmed nas namreč zaznamuje odnos, ki smo ga imeli s starši, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Oče in mati sta prva človeka, ki ju otrok sreča, ko pride na svet, in ker sta zanj tudi edina človeka, s katerima je na začetku svojega življenja v stiku, imata pomemben vpliv na to, kako si otrok razlaga svet (svet je prijazen/neprijazen), kakšni mu zdijo ostali ljudje (ljudje so vredni zaupanja/nevredni zaupanja), pa tudi na to, kakšno podobo si zgradi o sebi (se sprejema/se ne sprejema). Sama praviš, da se v družini dobro razumete in da te starša v življenju podpirata. Hkrati pa si začela spoznavati, kaj te v družini moti in kje se čutiš prizadeto. Zavedaš se, da sta starša delovala in te vzgajala po svojih najboljših močeh, pri tem pa sta tako kot vsi ljudje naredila tudi kakšno napako. Razumeš napake očeta in upoštevaš to, da je imel težko otroštvo, prav tako razumeš napake svoje mami, ki je v otroštvu prejela premalo topline. To je super – prav je, da se zavedaš, da so bili tudi tvoji starši enkrat v preteklosti le nemočni otroci in da so tudi oni »podedovali« določene vzorce in težave. Nasploh je v življenju pomembno, da se trudimo najti razumevanje in sočutje do vseh ljudi, tudi do tistih, ki nas na takšen ali drugačen način prizadenejo, kajti to po večini počnejo nehote in zato, ker so bili tudi sami nekoč prizadeti. Če nas nekdo nehote prizadene, to nikakor ne pomeni, da nas nima rad.

Vseeno pa razvijanje razumevanja in sočutja do ljudi, ki nas obkrožajo, ni lahka naloga. Oprostiti ljudem, ki so nas prizadeli, čeprav to niso storili nalašč, je težko. Tudi sama si zapisala, da je stvari veliko lažje dojeti z razumom kot pa s srcem. To pomeni, da se nam lahko zgodi, da po eni strani v glavi razumemo ravnanja ljudi, ki so nas prizadeli, po drugi strani pa v srcu še vedno čutimo prizadetost in smo zato jezni, žalostni. Zdi se mi, da se to dogaja tudi tebi. Razumeš svoje starše, da niso in ne morejo biti popolni, saj noben človek ni popoln, hkrati pa imaš v srcu še vedno polno bolečih čustev, čutiš prizadetost. Zato je pomembno, da ta svoja čustva izraziš in jih daš ven iz sebe. Zavedaj se, da imaš pravico izraziti svojo užaljenost, svojo bolečino. Pri tem je povsem odveč, da se počutiš krivo ali se obtožuješ. Na prvem mestu je namreč tvoja bolečina.

Da bi čim bolje spoznala svoja čustva in jih sprostila, lahko začneš pisati dnevnik. Verjetno bi ti tudi zelo pomagalo, če bi se priključila kakšni terapevtski skupini, kjer bi spoznala ljudi s podobnimi težavami in se naučila premagovati strah pred tem, da se odpreš ali »razgališ«, kot si napisala. Ugotovila bi, da imamo vsi probleme, da noben ni popoln in nima popolne družine. Ko bi svojo bolečino in potlačena čustva povedala na glas, se razjokala, bi se tvoja bolečina počasi začela celiti, sčasoma pa bi zato tudi lažje začela sprejemati sebe.

Sprejemati sebe pomeni, da lahko živimo s svojimi slabostmi in šibkostjo, brez da se pri tem kritiziramo. Če nam to ne uspeva, se je dobro vprašati, zakaj želimo biti popolni? Za koga želimo biti popolni? Prav je, da se trudimo delovati čim bolj skladno z našimi vrednotami, da se trudimo postati boljši ljudje, a hkrati moramo imeti do sebe tudi sočutje in najti razumevanje, zakaj nam zaenkrat to ne uspeva najboljše. Ti razumeš svoje starše, zakaj ne morejo biti popolni starši, naučiti pa se moraš tudi razumeti sebe – zakaj tudi ti ne moreš biti popolna. Tvoj strah, da bi bodoči fant odkril, da si nepopolna, verjetno izhaja iz tega, kot si sama ugotovila, da je tvoj oče kritiziral ženske. To je vplivalo na tvojo predstavo o tem, da si fanta zaslužiš le v primeru, če boš popolna. Vendar pa lahko sedaj, ko razumeš, od kje prihaja ta tvoja predstava, ugotoviš, da imaš tako mnenje le zato, ker si se ga naučila od očeta, ne pa zato, ker bi bilo tudi resnično. Pričakovati, da bo tvoj partner popoln, ali pa misliti, da moraš biti ti popolna, je nerealno. Bistveni del partnerske ljubezni je namreč ravno v tem, da partnerja medsebojno sprejemata šibkosti enega in drugega in da skozi to skupaj tudi osebnostno rasteta in se podpirata.

Napisala si, da si prebrala že veliko knjig, ki so ti pomagale izgraditi boljšo samozavest. Rada bi ti posredovala še nekaj nasvetov, kot jih je predlagala Doris Adamčič Pavlovič. Zapisala je, da se samospoštovanje ne more razviti čez noč, ampak da se razvija postopoma, skozi našo pripravljenost delati na številnih področjih življenja. Posamezniku, ki ima nizko samospoštovanje, tako pomaga, če:

1. Odkrije svojega »notranjega otroka«, to je tisti del, ki še vedno nosi bolečino in čustveno poškodbo iz zgodnjega otroštva, oziroma se srečati s tistim delom v nas, ki čuti kot majhna deklica ali deček. Pomembno je tudi najti tisti del nas, ki je najbolj živ, spontan, ustvarjalen, kot so otroci med igro.

2. Najde nekoga, ki ga bo podpiral in se mu lahko zaupal (prijatelj, partner, terapevt…).

3. Skrbi za fizično zdravje, telovadi.

4. Izraža čustva, saj človek, ki ni v stiku s svojimi čustvi, ki ne čuti sebe, težko ve, kdo je. Čustva so namreč povezana z našimi potrebami in željami.

5. Si postavlja osebne cilje in stremi k temu, se trudi, da jih uresniči. Gre za to, da aktivno pristopiš do življenja, da narediš tisto, kar si želiš narediti, in zaupaš vase v tej meri, da si se pripravljena potruditi, čeprav se zavedaš, da ni nujno, da ti uspe. Tvojo lastno vrednost, samospoštovanje črpaj iz dejstva, da se trudiš, in ne iz tega, kakšen je končni rezultat tvojega truda.

V tebi zaznavam veliko volje za spremembo, praviš, da verjameš, da bo vse dobro. Imaš moč, da greš čez to zadevo, in upam, da sem ti vsaj malo pomagala pri tem, v katero smer moraš delovati, da ti bo lažje. Mislim, da si na dobri poti do zdrave samozavesti, do samosprejemanja in tega, da najdeš bistvo znotraj sebe. Bolečina bo s tem, ko jo boš začela izražati, sčasoma minila. To ne pomeni, da jo moraš deliti s staršema. Vsekakor pa bi bilo dobro, če bi jo zmogla deliti ali s terapevtom, ali s terapevtsko skupino (skupino za samopomoč), ali pa s komerkoli drugim, za katerega čutiš, da mu lahko zaupaš. En korak naprej je bil že ta, da si jo delila z menoj.

Želim ti vse dobro.

Lepo te pozdravljam,

Špela Sajovic

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Komentarji 

 
#3 Monika 2010-08-15 13:40 Veliko upanja, vere in ljubezni na tvoji poti! :) Saj zmoreš! Citat
 
 
#2 Jože 2010-05-27 21:54 Citat
 
 
#1 Jože 2010-05-27 21:46 Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3207-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti