Z evharistijo, to je z Jezusom, se srečujem vsak dan, zjutraj. Po pravici povedano gre veliko teh srečanj mimo mene zaradi jutranje utrujenosti in še bolj zaradi rutinskosti. Jezus je vselej prisoten v vsej polnosti svoje osebe, odvisno pa je, koliko sem jaz pri Njem. Vem, da je evharistija temelj in vir krščanskega življenja. Zato se potrudim, da se vsaj do spremenitve zbudim. Ponavadi sem res bolj pozoren, a velikokrat gredo stvari mimo mene. Kako bi sicer bil brezbrižen, če imam pred seboj Boga?

Spomnim se, kdaj sem bil nazadnje pri sveti maši s polno zavestjo in sem vsako besedo vzel zares. To je bilo na začetku šolskega leta, ko sem mislil, da bom umrl. Res, zaradi bolečine, ki sem jo čutil, pa se je izkazalo, da ni bila nič hudega in je kmalu minila. Na lastni koži sem doživel, da ob veliki stiski ne pomaga nič drugega kot maša. Ne mislim poudariti, da se moram spraviti v posebno stanje, da bom mašo vzel zares. Kako doživim mašo je odvisno; maša že sama po sebi nikoli ni ista, pa tudi jaz se spreminjam. Včasih doživim veselje in mir, drugič se mi ista stvar zdi brez pomena in me ne navduši. Prav tako ne doživljam videnj, zamaknjenj in posebno vzvišenih občutkov, kar ne zmanjša niti ne zveča veljavnosti maše oziroma milosti, ki jih pri maši prejmem.

Kakšne so te milosti in kakšen je njihov vpliv na življenje? Obstaja povezava med mašo  in življenjem? Mora že biti tako, saj v to verujemo. Ko prejmemo posvečeno hostijo, se Jezus naseli v nas. Je pa razlika, ali si zjutraj prejel Boga ali ne. Seveda je spet vprašanje, koliko delovanja dopustimo Jezusu in kako smo na srečanje pripravljeni. Rezultat? Viden v življenju, se upa. Merilo naše udeleženosti pri sveti maši se pokaže izven cerkve: doma, na faksu, v službi… Ali sem bolj človeški zato, ker sem prejel obhajilo? Kakšen pa bi bil, če k maši sploh ne bi prišel? Maša in evharistija je en velik potencial milosti in podobnih Božjih darov. Ki ga lahko izkoristimo ali pa tudi ne. Jezus, ki smo ga pri maši prejeli, potrebuje prostor, kjer se bo lahko uresničeval. OK, v nas samih. Kako? V vsakdanjem življenju in obveznostih, ki jih opravljamo. V medsebojnih odnosih. V trenutkih molitve in premišljevanja. V veselju kot v žalosti. V 'dolgočasnemu' vsakdanu in v razburljivih novostih. Spet ne gre za vprašanje kje in kdaj, temveč kako in v kolikšni meri, kar je odvisno od nas. Njegovo delovanje predpostavlja našo svobodno izbiro. Če mislimo, da smo svoje krščanske obveznosti opravili pri sveti maši, potem bo žal res ostalo le pri tem, posledice pa so znane (=povprečno življenje).

Zato tudi od evharističnega kongresa pričakujem, da mi bo s čim konkretnim pomagal pri povezovanju evharistije z življenjem, kar je tudi eden od velikih problemov med verniki. Navsezadnje je to proces, ki se ne zgodi kar naenkrat. Zahteven proces, ker ne moremo s pomočjo neke teorije narediti univerzalnega obrazca. To je stvar posameznika in skupnosti, v kateri živi. Pri vsem tem imamo upanje, da ne temelji vse na nas samih. V bistvu že imamo vse, kar rabimo. Kaj oz. kdo pa je večji od Boga? Je pa umetnost, učiti se ponižnosti, da Mu damo prostor. Bog nam pri tem pomagaj!