Zaskrbljena starša sta ugotovila, da njun najstniški sin preko interneta išče starejše fante in se z njimi tudi srečuje. Pravi, da išče svojo identiteto …

Lepo pozdravljeni!

Na vaš naslov se obračam, ker ne vem kako ravnati v situaciji, ki jo bom skušal opisati v nadaljevanju.

Pa od začetka. Naša zgodba se začne kot večina – bili smo srečna družina, do pred kratkim.

Z ženo imava dva otroka, hči 17 in pol, sin 14 in pol leta. Sta nekaj najčudovitejšega, kar se nama je lahko v življenju zgodilo. Menimo, da kot družina dobro funkcioniramo. Skupaj preživljamo čas ob vikendih, dopustih, popoldneve žal nismo skupaj zaradi službenih obveznosti in izvenšolskih dejavnosti. Materialno smo preskrbljeni, z otrokoma skušava preživeti več časa, kot si ga želita onadva. Hči je odlična dijakinja, ki je v svojem prostem času vključena v vse mogoče dejavnosti. Pred mesecem je začela hoditi s fantom iz istega kraja. Občutek imava, da nama vse zaupa, je odprta, za svoja leta zrela oseba, zaenkrat nobenih težav.

Ravno tako ali še bolj vpet v izvenšolske dejavnosti je sin, kljub temu v šoli same petice, nagrade iz tekmovanj, vsa leta šolanja v glasbeni šoli, veliko krožkov, v šoli zelo priljubljen. Pravijo, da je dober vzgled sovrstnikom, vendar preveč obremenjen. Vse to si naloži sam, kljub najinim svarilom, da ne veva če bo vse zmogel. Je v 9. razredu OŠ, za uspeh se mu ni potrebno kaj dosti učiti, razen pred kakšno šolsko nalogo. Verjetno mu bo zaškripalo drugo leto, ko bo začel obiskovati gimnazijo, kot se je sam odločil. To sva mu že povedala,vendar pravi, da naj ne skrbiva. Doma se vključuje v gospodinjska dela - čiščenje, ali pa kaj pripravi v kuhinji, kaj več pa ne. Včasih pokositi trato okoli hiše, kaj več pa se mu zopet »ne da«, pa saj mu kaj več čas ne dopušča. Sem tudi mnenja, da naj počne stvari, ki si jih želi. Je pa v prostem času (zvečer) non-stop na PC-ju. Pa sem si rekel: kot vsi mladi. Tudi o tem smo se pogovarjali, pa kaj, ko sva dobila odgovor, da so vsi »gor na Facebooku« in zunaj na zraku ni nikogar. Sicer me je fant že skoraj prerasel, je zelo razvit, samozavesten, dejansko pa še otrok. Vedno je bil bolj nežen; ko se je v mladih letih odločal za izvenšolske dejavnosti smo poskusili s športom, vendar mu ni nič ustrezalo. Izkazalo pa se je, da je dober v glasbi, v dramskem krožku, skratka v nastopanju, je dober retorik, rad povezuje šolske prireditve in podobno.

Do sedaj se je družil skoraj s samimi dekleti, prijateljicami iz šolskih klopi in soseščine, pravega prijatelja menda nima (na svoje rojstnodnevno praznovanje povabi vsaj 10 deklet in enega sošolca – že od malega). Glede na to, da sva imela z ženo občutek, da se lahko vse pogovorimo, in glede na prav tako dobre izkušnje s hčerko, sva mu kljub njegovi mladosti v zadnjih nekaj mesecih dovolila več nekoliko daljših izhodov s prijateljicam. Nekajkrat sem ga sam peljal v mesto, češ, da se dobi z eno kolegico, ki jo je spoznal na eni rojstnodnevni zabavi. Opazila sva, da si je priskrbel kondome. Večkrat sem ga spomnil na zdravo spolnost, kaj več pa o tem nisva govorila.

Prejšnji teden pa ŠOK! Ugotovila sva, da se je vsakič dobil s fantom in sicer z nekaj let starejšim fantom, ki se na spletu javno razglaša za geja, se oblači v ženska oblačila itd., ...Ker z ženo še nisva bila zrela oz. pripravljena na razgovor sva bila nekaj dni bolj pozorna na njegove izhode, kontakte na PC-ju, SMS, morala sva urediti svoje misli. Kontaktiral je z več fanti, po spletu iskal seks z več moškimi, se slikal, se pogovarjal z geji, izmenjeval posnetke, fotografije in podobno.

Pred dvema dnevoma smo se pogovorili, sami trije. Seveda sva mu najprej povedala kako ga imava rada, ne glede na to kaj se je dogajalo in kaj se še bo, potem pa še vse ostalo od najinega zaupanja, nevarnosti, primernosti za njegovo starost itd. Bilo mu je nerodno, zbal se je, da bi za to zvedela njegova sestra, babica in še kdo. Povedal nama je, da išče lastno identiteto, da ne ve kaj mu je bolj všeč in, da želi vse poskusiti (kot, da bo jutri konec sveta- skratka kot je to v puberteti). Z vsem se je strinjal, mislim pa, da si je mislil svoje. Videl je, da sva zelo zaskrbljena nanj, morda razočarana. Vidi, da sva od njega pričakovala vse kaj drugega. Se sedaj sprašujem, kljub temu, da sem seznanjen, da gre pri tem za prirojeno nagnjenost, kje sva zgrešila pri najini vzgoji.

Že prej smo se nekajkrat pogovarjali o njegovi preveliki obsedenosti s PC-jem, zato sva mu večkrat, z njegovim privoljenjem, namestila geslo za uporabo računalnika. Dejal je, da se PC-ju enostavno ne more upreti, zato soglaša, da mu omejimo čas na 1 do 2 uri dnevno.

Sin trenutno preboleva gripo. Se slabo počuti, vem, da ne samo zaradi gripe. Do njega sva pozorna, zadržati se morava, da ne bi opazil, da sva mu naklonjena še bolj.

Sedaj sva prišla do točke, ko ne veva kako naprej. Po tistem o tem nismo več govorili. Tudi nisva več sigurna, da sva do slej vedno ravnala prav. Skratka odpira se nama vse več in več vprašanj.

Oklepava se možnosti, da se fant resnično išče in, da bo kasneje prevladala drugačna spolna usmerjenost. Meniva, da bo tako imel lažje življenje saj poznava okolico v kateri živiva. Hkrati sva previdna, da ne bi postal zafrustriran. Zaenkrat mu takšna gledanja ne delajo težav v šoli in je na dobri poti do poklica, hkrati pa mu kot odgovorna starša ne moreva dovoliti, da se pri teh letih dobiva s fanti in to s precej starejšimi. Ne veva kaj ga vleče na ta pota.

Z ženo se bova nekako sprijaznila, da zaživi svoje življenje kakor mu bo volja, vendar ne še sedaj. Čaka ga še dolga pot do poklica in ne želiva, da bi ga kaj vrglo iz tira. Zavedava se, da morava biti preudarna, da se ne obrne prosti nama. Hkrati se bojiva, da bi lahko najino odobravanje njegovih tovrstnih zvez povzročilo, da bi resnično ne več razmišljal (v kolikor sploh razmišlja) o zvezi z nasprotnim spolom.

Skozi pisanje razberete kako si želim, da nas to ne bi doletelo. Kaže, da sva ista kot večino ljudi: zelo tolerantna do istospolno usmerjenih, vendar vse do tedaj, dokler to ne doleti tvojih bližnjih. Žal sva drugačna kot ta ponoreli svet. Skratka sva zmedena, mislim, da imava več težav kot najin sin. Ne vem ali lahko njemu pomagava, da se spremeni, ali morava pomagati predvsem sebi.

Prosim za vašo pomoč, usmeritev, karkoli.

Lep pozdrav

M

 

Pozdravljeni zaskrbljeni oče!

Ko sem prebrala vaše pismo, sem prav začutila vašo zaskrbljenost zaradi vašega najstnika.

Zelo lepo ste opisali skoraj idealnega sina, pri katerem so vas razočarale sinove laži, skrb zaradi spolnih raziskovanj s precej starejšimi fanti in končno zaskrbljenost zaradi sinove trenutno istospolne usmeritve.

Nihče od naju ni prerok, zato težko sklepava, da ima trenutno sinovo početje nujno zavezujoče posledice v prihodnosti. Saj je priznal, da se išče, da raziskuje, se pa sprašujeva verjetno oba, če je to res prava pot odkrivanja spolne usmerjenosti. Sedaj je v letih, ko bi se moral začeti bolj osebno zanimati za dekleta, odkrivati njihovo drugačnost v govorjenju, razmišljanju, čutenju in delovanju za razliko od moških - to je prvi korak vsakega mladostnika, ki je kar pomemben mejnik v njegovem spolnem zorenju, a žal ga premnogi izkoristijo tudi za prve spolne izkušnje, bolj iz radovednosti in želje biti v spolnih izkušnjah enaki svojim vrstnikom, kot iz ljubezni do dekleta...

Glede na napisano ste ravnala oba z ženo zelo preudarno, pravilno in to vam predlagam tudi v prihodnosti. Zanimivo bi se mi bilo s sinom pogovoriti o tem, čemu se je odločil najprej spoznavati s fanti, čemu ne najprej z dekleti. To, o čemer bi se konkretneje pogovorila, pa so njegove spolne izkušnje s fanti, ki pa niso več tako nedolžna igrica. Kaj ob tem doživlja, kaj ga žene k tem stvarem, čemu si po netu išče take kolege, kaj mu pomeni, da so fanti starejši od njega. Razumem, da si pri njegovih letih želijo mladi prvih intimnih spolnih izkušenj, težje pa razumem razkazovanje svojega telesa po internetu.

Zanima me, koliko sin sam išče pogovor z vami o svojih srečanjih in početju na netu in na srečanjih. Mu je težko o tem se pogovarjati - četudi mi je, bi pri tem vztrajala, saj verjamem, da imate o spolnosti zagotovo bolj zdrav pogled in razumevanje kot sinovi vrstniki in internetni prijatelji.

Vsekakor bi posvečala več pozornosti vsakodnevnemu, lahko kratkemu pogovoru o sinovih razmišljanjih, doživljanjih, načrtih. Ne vem, koliko ste si do pubertete pridobili sinovega zaupanja, če dovolj, potem ne boste imeli pretežke naloge z vsakodnevnimi zaupnimi, lahko nekaj minutnimi pogovori. Ti bodo sinu veliko pomenili (čeprav jih bo verjetno sprva odklanjal), saj boste poglobili medsebojno zaupanje, razumel bo, da vam lahko vse pove in ga imate še vedno radi ter ga sprejemate takšnega kot je, sproti mu lahko odgovarjate na njegova vprašanja, mu nudite potrebno čustveno oporo ter ga tudi na nek način usmerjate. Če zares preizkuša, potem naj poskuša tudi z dekleti, ne le s fanti in se opazuje, kako na koga reagira, kaj doživlja itd. O tem se pogovarjajte, če vam bo pretežko, si sami najdite strokovnjaka, ki vam bo stal ob strani s svojimi nasveti in oporo, saj vam verjamem, da vam večkrat ne bo lahko doživljati sinovo popolnoma drugačno razmišljanje in pot, kot je bila verjetno vaša.

Upam, da vsaj v šoli sedaj ne popusti, naj ima še izvenšolske dejavnosti (sploh športne), eno uro internetnih klepetov dnevno pa tudi povsem zadošča pri njegovi starosti, tako, da ne bo imel preveč časa za taka 'družabna' srečanja. Predlagajte mu, da k vam domov povabi te, s katerimi se druži, saj boste potem bolje presodili, kdo ti fantje pravzaprav so in koliko in kakšne aktivnosti boste svojemu sinu dovoljevali v prihodnosti.

Upam, da sem vam s tem razmišljanjem vsaj malo pomagala pri odločitvah o vašem obnašanju do sina v prihodnosti. Želim si, da bi se dogajalo v prihodnosti tako, da bi bili z razpletom zadovoljni tako vi kot vaš sin.

Lep pozdrav, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3858-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti