| ponedeljek, 26 april 2010

Svetovalka odgovarja študentki v stiski, ki je začela bežati stran od vsake odgovornosti v življenju, ki trenutno išče le »instant« zabavo, ki je pred kratkim izgubila dolgoletnega prijatelja …

Pozdravljeni!

Vem, da imate opravka z veliko večjimi problemi, a navsezadnje, če najdete čas za moje majčkene probleme, vam bom zelo hvaležna.

Verjetno bi kdo, ko bi slišal mojo zgodbo, dejal, da sem popolnoma "zgubljena". Dejstvo je, da delam najdaljši in najverjetneje tudi najtežji faks kar jih najdeš v slo, letos pa sem si poleg projektov zadala še nalogo malo razmišljat o Bogu, se poglobit, tudi s filozofskega stališča.

Zadnje čase opažam, da bežim od vsega. Od začetka leta sem bila najmanj enkrat tedensko tako pijana, da je bila vsaj polovica noči v popolni temi, presrečna sem bila, da sem se zbudila doma. Začela sem gledat vsemogoče tv serije...imam prebujno domišljijo in me malo bolj zanimive stvari dobesedno požrejo.

Vedno sem bila zelo zavzeta in perfekcionistka, zdaj pa karkoli mi lahko pomaga, da ubežim: alkohol, cigareti, trava, filmi, sanjarije...tem bolje je. Zavedla sem se malo prej v kuhinji, ko sem popila nek prašek za koncentracijo od kolega. (ni kaj nelegalnega). in nočem domov. v realnost. ker doma takoj vedo, da se kaj dogaja z mano...še po telefonu ne morem lagat. saj je samo faza, si pravim. upam.

Problem je, da sem imela dolgoletnega prijatelja, ko sem se res lahko zanesla nanj, veliko stvari sva počela skupaj, jaz sem bila zanj vedno samo prijateljica, on pa je bil meni všeč, kar sem do konca ugotovila pred kratkim. in seveda ne moreva biti prijatelja. nemogoče. počutim se, ko da bi mi kdo ukradel del življenja, en steber.

Najhujše je, ko se ne morem umirit...nimam cilja. nisem mirna v sebi.

Nekaj mi manjka pa ne vem kaj...zdaj samo to lahko študiram kako se bom naredila na zabavo in koga bom "zahaklala" in odvrgla za eno noč...nikoli nisem bila taka. včasih sem še verjela v ljubezen, dobroto...ko pa imaš nekaj kilometrine za sabo, ne veš več ali je vredno se truditi za kaj, ali je najbolje kar odnehati. saj naredit si ne mislim kaj. če me je Bog ustvaril, naj me potem še porabi na tem svetu, zakaj me je izbral. pa tudi šleva nisem. samomore delajo samo strahopetci in duševno moteni. moje osebno mnenje :) upam, da ste lahko približno zaznali, kaj me muči...če ne pa že iz same raztresenosti pisma lahko sklepate na kaj:)

Najlepša vam hvala za odgovore in lep večer!

 

Pozdravljena!

Tako kot si opisala situacijo, v kateri se nahajaš ta trenutek, bi rekla, da si v življenju prišla do točke, ko moraš po eni strani razmisliti, kdo si in kakšne so tvoje vrednote, po drugi strani pa se vprašati, kdo si želiš biti in kakšne vrednote si želiš imeti.

Počutiš se zgubljeno, brez svetilnika, ki bi te v temi usmerjal v pristan, zato zbegano tavaš od alkohola, televizije, instant »ljubezni« do ostalih stvari, ki ti kratkotrajno pomagajo, da pozabiš na svojo izgubljenost. Lahko, da je to le začasno obdobje v tvojem življenju, res pa je, da boš morala slej ko prej ponovno najti svoj »svetilnik«, saj se boš lahko le na ta način uspešno soočila s težavami, ki jih občutiš, in pa z različnimi situacijami, katere ti bo življenje v prihodnosti še prineslo. Vendar, kako to narediti? Zagotovo to ni lahko in nekaj, kar bi človeku povsem uspelo v enem dnevu, enem mesecu ali celo v enem letu. Odkrivanje samega sebe je namreč proces, ki poteka celo življenje. Toda več ko spoznavamo o sebi, bolj ko nam uspeva razumeti, kaj je naše bistvo in ga prenesti v vsakdanje življenje, bolj smo zadovoljni in pomirjeni v sebi. Na tej poti nam pogosto zmanjkuje poguma, tako kot ga tebi, a pomembno je, da ga skušamo najti in se potruditi pri ustvarjanju svoje poti.

Zapisala si, da včasih nisi bežala pred odgovornostmi, ampak da si bila zavzeta in da si se nalog lotevala s perfekcionizmom. Sedaj pa tega ne zmoreš več in se raje zatekaš v paralelni svet, ki je zate povsem neobvezujoč in ki ti nudi določen užitek ter odmik od življenja, za katerega imaš občutek, da od tebe zahteva preveč. V tej dvojnosti pa mislim, da je tudi rešitev tvojega problema. Posredni vzrok, zakaj se počutiš izgubljeno, bi lahko bile previsoke zahteve, ki jih imaš sama do sebe. Zaradi perfekcionizma si postavljaš visoke standarde, praviš tudi, da si ne želiš domov, kajti morda imaš občutek, da bi razočarala starše. To je povsem možno, saj kot otroci prevzamemo želje svoji staršev in ker si želimo njihove ljubezni, se trudimo, da jih ne bi razočarali. Vendar moramo, ko odrastemo, stremeti k temu, da bi se zavedli takšnih vzorcev obnašanja in mišljenja, ki smo jih »podedovali«, in jih skušamo spremeniti, sploh če nam delajo težave. To, da imaš v sebi potrebo po tem, da bi bila popolna, je lahko zelo obremenjujoče, saj ti povzroča strah pred tem, da bi naredila napako oziroma, da ti ne bi tako ali drugače uspelo. Takšno razmišljanje pa ti preprečuje, da bi se aktivno soočila z življenjem in prišla do svoje prave identitete. Strah nas ohromi in povzroči, da se zapremo. Vendar noben človek ni popoln, prav tako pa je nemogoče, da bi lahko kadarkoli povsem kontrolirali, kakšen bo rezultat našega truda ali kako se bo neka stvar izšla. Veliko stvari v življenju je namreč izven naših moči, kar ne pomeni, da se moramo vdati, ampak da ne smemo nase prevzeti odgovornosti za rezultate, ampak le odgovornost za to, da se potrudimo. Ker si bila v preteklosti preveč odgovorna, si se sedaj obrnila v drugo skrajnost, kjer se vsakršni odgovornosti izogibaš. Prava pot pa je nekje vmes – trudimo se, da zasledujemo cilje, ki so nam pomembni, a hkrati imamo do njih nekaj distance (sproščenosti), saj se zavedamo, da naša lastna vrednost ni odvisna od tega, ali se nam bodo cilji uresničili ali ne. Stvari kot so neuspehi in napake v življenju ne obstajajo, obstajajo le izkušnje, ki nam pomagajo spoznavati, kdo smo.

Z več razumevanja in sočutja do same sebe boš tudi lažje spoznala, kaj ti je pomembno v življenju. Menim, da se vrednotam, kot sta ljubezen in dobrota, ni potrebno odpovedovati samo zato, ker si razočarana in ne veš, ali se je vredno truditi. Včasih imamo občutek, da nam svet ne vrača vsega tega, kar mi dajemo svetu (ljubezen, prijaznost, sočutnost itd.), vendar moramo v takih trenutkih zadovoljstvo iskati v tem, kakšni smo mi sami in ne v tem, kakšni so ostali ljudje. Vsak človek ima svoje življenje in vsak se mora sam odločiti, kakšen želi biti, katerim vrednotam želi slediti, neodvisno od tega, ali tem vrednotam sledijo tudi drugi ali ne.

Upam, da ti bo uspelo najti svetilnik, ki ti bo pomagal kazati pravo smer tvoje poti skozi življenje. Poišči takšno uživanje, katerega namen ni pobeg iz realnosti, in takšno odgovornost, ki ne pomeni želje po perfektnosti, ampak predstavlja aktivno, sproščeno soočanje z življenjem in kreativno iskanje svoje identitete. Če imaš še kakšno vprašanje, pa piši in z veseljem ti bom odgovorila.

Lep pozdrav,

Špela Sajovic

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2304-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti