Zamujene priložnosti. Različne so. Nekatere pomembnejše od drugih, nekatere takšne, ki zaznamujejo tvoje življenje za zmeraj. In življenja drugih. Včasih se zgodi kaj takšnega, da ne dobiš druge priložnosti, priložnosti za srečo, za ljubezen. Takšni dogodki niso nedolžni dogodki, ki jih zamudiš, a se precej podobni lahko ponovijo. So hujši. Bolj destruktivni, bolj odločilni. Takšni, za katere ne veš, ali jih lahko popraviš … So tudi takšni, kot jih je ustvaril Ian McEwan v Pokori. 

Leto 1935. V zraku se čuti skoraj klavstrofobično občutje. Poletje je nenavadno vroče. Anglija je na robu vojne. Briony je trinajstletna nadebudna pisateljica z ogromno domišljije. Cecilia, njena sestra, je ravnokar končala šolanje in premišljuje o prihodnosti. Robbie, sin služabnice, je pred sprejetjem na medicinsko šolo. K njim prispeta tudi dva mlada sorodnika, ker se njuna starša ločujeta. Mati trpi zaradi pogostih migren, očeta ni. Njen oboževan brat Leon se vrne s Cambridgea s prijateljem. In Briony, ki se počuti kot edini otrok, s preobčutljivo domišljijo čuti, da je njen svet ogrožen.

Ko nihče noče sodelovati v njeni uprizoritvi zgodbe, ki jo je napisala za dobrodošlico svojemu bratu, se jezna in užaljena umakne v svojo sobo. Skozi okno zagleda sestro, kako se je slekla in potopila v fontano – v kar jo je očitno prisilil Robbie. Njena domišljija dobi krila in ta dogodek, povezan s tistim, ki se zgodi proti večeru, dobi neslutene razsežnosti. Življenja treh mladih ljudi se za vedno spremenijo.

Čez pet let se Robbie poskuša obupano vrniti v Dunkirk. Okoli njega groza, ki jo je povzročila vojna. Briony se je odpovedala študiju literature in raje postala sestra v bolnišnici. Skuša se pokoriti za svoje grehe iz preteklosti in poskuša kaj rešiti. Toda junaki še vedno živijo in trpijo s posledicami njenega dejanja. Prežema jih krivda, išče se resnica, pravica, krivica se poskuša popraviti. 

Zgodba sama odpira veliko vprašanj, predvsem ta, ki se dotikajo treh protagonistov. Kako bi se odvila njihova življenja, če ne bi Briony videla, kar je videla in če ne bi odreagiral tako, kot je. Kje je pravica? So si odpustili in, še bolj pomembno, si je Briony odpustila?

Zamujena priložnost, da sta dva človeka srečna in je tretji pomirjen s seboj in s svojo vestjo. Seveda zgodba ni preprosta in Brionyjinega dejanja ne moremo opravičiti ali obtožiti z enim stavkom, tudi popraviti situacije se ne da – zgodovine ne moremo spreminjati, kar je ugotovila tudi Briony sama. Kar se je zgodilo, je več kot le zamujena priložnost za srečo. Bilo je dejanje, ki je življenje speljal po čisto drugačni poti, kot bi sicer šlo. Zato je to poskušala popraviti, čeprav ji ne kraj ne čas ne druge okoliščine niso bile naklonjene. Toda njena pokora je potekala celo življenje … Na koncu je naredila edino, za kar se ji je zdelo, da bi jima lahko pomagalo …

Na to rada gledam, kot da to ni slabost ali izmikanje, ampak končno dejanje dobrote.