Vsak od nas je zamudil veliko priložnosti. Vendar ko se zaprejo vrata, se nekje odpre okno. Tega se še posebno zaveda Romana Prelc, mati treh otrok, ki jo je huda bolezen priklenila na voziček. Bolezen ji je vzela veliko trenutkov, ki bi jih lahko doživela, če bi bila zdrava. Vendar Romana pravi, da ne sme misliti na to ˝kaj bi bilo, če ne bi bilo bolezni,˝ ampak mora vzeti nekaj od tiste prejšnje zdrave ženske in to, kar sedaj zmore ter živeti s tem. In, doda, življenje je še vedno lepo. 

Romana je bila vedno zelo dejavna. Kot mladenka je pomagala v svoji župniji pri krašenju in čiščenju cerkve, pela je v zboru, poučevala verouk in bila animatorka. V svoji vasi je bila dejavna na področju kulture; delovala je v kulturnem zboru in ženskem pevskem zboru. Njen sanjski poklic je bil že od majhnega učiteljica. Čeprav pri hiši ni bilo denarja, je odšla študirat in si študij sama plačevala s tem, ko je med tednom in vikendi delala. Ves trud se ji je povrnil, ko je postala učiteljica razrednega pouka in ko je dobila svojo prvo službo. Vendar ta ni bila mačji kašelj. Poučevala je namreč v enorazrednici, v majhni vasici nad Idrijo. Tu je imela čez prve štiri razrede osnovne šole in malo šolo. Romana se nasmeji, ko se spominja, da sta tretji in četrti razred imela pouk dopoldne, od enajste do dveh so bili vsi štirje razredi in mala šola, popoldne pa  prvi in drugi razred. Ta prva služba ji je prinesla mnogo izkušenj, ki jih je s pridom uporabljala v vseh svojih kasnejših službah. Življenje ji je na pot prineslo tudi ljubezen, s katero se je poročila in se preselila v Vipavo. Tu je kmalu postala aktivna tako v župniji kot tudi v različnih društvih in organizacijah. Pomagala je pri ustanovitvi NSi (Nova Slovenija) v Vipavi in občinskih odborov na severnem Primorskem.

Lahko bi rekli, da je živela kot v pravljici, dokler je ni doletela huda bolezen, ki ji je prinesla izkušnje z vozičkom. Sama pravi, da se je takrat zanjo vse ustavilo. Če je bila prej zelo dejavna, sedaj ni bila več. Iz samostojne ženske se je prelevila v žensko, ki je bila odvisna od pomoči. Spoznanje, da je njenega dosedanjega načina življenja konec, jo je zelo pretreslo, vendar se je zavedala, da si mora zapolniti čas z drugimi aktivnostmi, saj bo drugače preveč mislila na bolezen in bi lahko naredila še kakšno neumnost. Pravi, da je bolezen treba sprejeti, si postaviti nove cilje in začeti od začetka, saj ni nič tako kot je bilo prej. Prva leta po bolezni je bilo najhuje. Takrat ni imela še vozička in je bila povsem odvisna od družine. Zato, pravi Romana, je bil voziček zanjo odrešitev, kot da bi se še enkrat rodila. Če so prej šli z družino na izlet, je ona počakala v avtu, da so si mož in otroci ogledali znamenitosti, ko so šli v trgovino, je spet počakala v avtu, da so vse nakupili. Z vozičkom pa ji ni bilo več treba čakati v avtu. Lahko so šli skupaj na izlete, na sprehod, k maši, na koncerte … in tako je spet postajala dejavna. Po dolgih letih je začela klekljati, veliko je začela brati in ugotovila je, da se tudi na televiziji najdejo zanimive oddaje. Prej, pravi Romana, ni bilo časa za vse te stvari, sedaj pa ga ima ogromno. Zopet je začela peti v ženskem pevskem zboru Črni Vrh, v katerem je prepevala še kot dekle. Z njim nastopa po različnih krajih po Sloveniji in hodi na izlete. Zaradi bolezni je zamudila veliko priložnosti, vendar na to, kaj bi bilo, če ne bi bilo bolezni ne misli, saj je zelo boleče.

Zamujena priložnost, ki jo še sedaj obžaluje pa je: » Imela sem devetnajst let, ko me je stric iz Avstralije povabil, naj pridem k njim na obisk za en mesec. Seveda sem bila takoj za. In tako so se začele priprave na moje veliko potovanje. Vendar ko je bila letalska karta že rezervirana, iz Beograda sem že dobila vizo in stric mi je v kuverti že poslal denar, s katerim si bom lahko kupila vozovnico, sem se ustrašila in nisem šla. Nisem se ustrašila dejstva, da bom šla sama ali pa da bo letalo strmoglavilo, ustrašila sem se tega, da se bom kje izgubila. Na Kitajskem bi se morala presesti in ustrašila sem se, da se bom na tistem letališču izgubila, zato nisem šla. Tega mi je še vedno žal, saj sem zelo rada potovala.« 

Romana je ženska, ki si jo brez pomisleka lahko postaviš za svoj vzor. Čeprav je veliko prestala, je vedno dobre volje, zgovorna in nasmejana. Odlikuje jo močna in trda volja po živeti, vendar ne samo ˝živeti˝, ampak zajeti življenje v polnosti, v vseh njegovih barvah z vsemi odtenki.