Vsak od nas
je zamudil veliko priložnosti. Vendar ko se zaprejo vrata, se nekje
odpre okno. Tega se še posebno zaveda Romana Prelc, mati treh otrok,
ki jo je huda bolezen priklenila na voziček. Bolezen ji je vzela veliko
trenutkov, ki bi jih lahko doživela, če bi bila zdrava. Vendar Romana
pravi, da ne sme misliti na to ˝kaj bi bilo, če ne bi bilo bolezni,˝
ampak mora vzeti nekaj od tiste prejšnje zdrave ženske in to, kar
sedaj zmore ter živeti s tem. In, doda, življenje je še vedno lepo.
Romana je bila vedno zelo dejavna. Kot mladenka je pomagala v svoji župniji pri krašenju in čiščenju cerkve, pela je v zboru, poučevala verouk in bila animatorka. V svoji vasi je bila dejavna na področju kulture; delovala je v kulturnem zboru in ženskem pevskem zboru. Njen sanjski poklic je bil že od majhnega učiteljica. Čeprav pri hiši ni bilo denarja, je odšla študirat in si študij sama plačevala s tem, ko je med tednom in vikendi delala. Ves trud se ji je povrnil, ko je postala učiteljica razrednega pouka in ko je dobila svojo prvo službo. Vendar ta ni bila mačji kašelj. Poučevala je namreč v enorazrednici, v majhni vasici nad Idrijo. Tu je imela čez prve štiri razrede osnovne šole in malo šolo. Romana se nasmeji, ko se spominja, da sta tretji in četrti razred imela pouk dopoldne, od enajste do dveh so bili vsi štirje razredi in mala šola, popoldne pa prvi in drugi razred. Ta prva služba ji je prinesla mnogo izkušenj, ki jih je s pridom uporabljala v vseh svojih kasnejših službah. Življenje ji je na pot prineslo tudi ljubezen, s katero se je poročila in se preselila v Vipavo. Tu je kmalu postala aktivna tako v župniji kot tudi v različnih društvih in organizacijah. Pomagala je pri ustanovitvi NSi (Nova Slovenija) v Vipavi in občinskih odborov na severnem Primorskem.
Lahko bi rekli, da je živela kot v pravljici,
dokler je ni doletela huda bolezen, ki ji je prinesla izkušnje z
vozičkom.
Sama pravi, da se je takrat zanjo vse ustavilo. Če je bila prej zelo
dejavna, sedaj ni bila več. Iz samostojne ženske se je prelevila v
žensko, ki je bila odvisna od pomoči. Spoznanje, da je njenega
dosedanjega
načina življenja konec, jo je zelo pretreslo, vendar se je zavedala,
da si mora zapolniti čas z drugimi aktivnostmi, saj bo drugače preveč
mislila na bolezen in bi lahko naredila še kakšno neumnost. Pravi,
da je bolezen treba sprejeti, si postaviti nove cilje in začeti od
začetka, saj ni nič tako kot je bilo prej. Prva leta po bolezni je
bilo najhuje. Takrat ni imela še vozička in je bila povsem odvisna
od družine. Zato, pravi Romana, je bil voziček zanjo odrešitev, kot
da bi se še enkrat rodila. Če so prej šli z družino na izlet, je
ona počakala v avtu, da so si mož in otroci ogledali znamenitosti,
ko so šli v trgovino, je spet počakala v avtu, da so vse nakupili.
Z vozičkom pa ji ni bilo več treba čakati v avtu. Lahko so šli skupaj
na izlete, na sprehod, k maši, na koncerte … in tako je spet postajala
dejavna. Po dolgih letih je začela klekljati, veliko je začela brati
in ugotovila je, da se tudi na televiziji najdejo zanimive oddaje. Prej,
pravi Romana, ni bilo časa za vse te stvari, sedaj pa ga ima ogromno.
Zopet je začela peti v ženskem pevskem zboru Črni Vrh, v katerem
je prepevala še kot dekle. Z njim nastopa po različnih krajih po
Sloveniji
in hodi na izlete. Zaradi bolezni je zamudila veliko priložnosti, vendar
na to, kaj bi bilo, če ne bi bilo bolezni ne misli, saj je zelo boleče.
Zamujena
priložnost,
ki jo še sedaj obžaluje pa je: » Imela sem devetnajst let, ko
me je stric iz Avstralije povabil, naj pridem k njim na obisk za en
mesec. Seveda sem bila takoj za. In tako so se začele priprave na moje
veliko potovanje. Vendar ko je bila letalska karta
že rezervirana, iz Beograda sem že dobila vizo in stric
mi je v kuverti že poslal denar, s katerim si bom lahko kupila
vozovnico,
sem se ustrašila in nisem šla. Nisem se ustrašila dejstva, da bom
šla sama ali pa da bo letalo strmoglavilo, ustrašila sem se tega,
da se bom kje izgubila. Na Kitajskem bi se morala presesti in ustrašila
sem se, da se bom na tistem letališču izgubila, zato nisem
šla. Tega mi je še vedno žal, saj sem zelo rada potovala.«
Romana je ženska, ki si jo brez pomisleka lahko postaviš za svoj vzor. Čeprav je veliko prestala, je vedno dobre volje, zgovorna in nasmejana. Odlikuje jo močna in trda volja po živeti, vendar ne samo ˝živeti˝, ampak zajeti življenje v polnosti, v vseh njegovih barvah z vsemi odtenki.
Komentarji
Lepo bodte, posebno ti, pikica! ;) Citat