Včasih pridejo večeri, ko se zazrem skozi okno moje sobe in vidim še zadnje obrise prelepega dne. Sonce s svojimi nežnimi žarki le še na lahno boža zemljo, narava pa se že pripravlja na sen. Takrat v mislih obnovim svoj dan.

     Sonce me je predramilo že zgodaj zjutraj, vendar sem se pokrila s toplo odejo in prespala celo dopoldne. Kljub temu da je zunaj že vse dišalo po pomladi in so me zeleni travniki in topla sapica vabili ven, sem se raje usedla pred televizijo in pogledala eno izmed treh ponovitve romantičnega filma. Prijateljica me je povabila na sprehod, vendar sem z izgovorom, da se mi ne da, pogovor nadaljevala preko Msn-ja. In kar naenkrat se je dan prevesil v večer. Enega izmed teh večerov, ko se ustavim pred oknom in razmišljam o svojem življenju. Polnem napak in zamujenih priložnosti. Vsak tak dan je zamujena priložnost. Pristen pogovor s prijatelji zamenjam s platonskim odnosom do računalnika. Zamujam dneve obsijane s soncem in prijaznimi ljudmi. Dneve, ko bi lahko hodila po visoki travi in se smejala skupaj z mojimi prijatelji. In ko skozi filme spoznavam zgodbe drugih ljudi, pustim, da moje življenje teče mimo mene.

     Vem, da po dežju vedno posije sonce in da po takšnem večeru pride še mnogo s soncem obsijanih juter, vendar je tak dan zame vedno znova preplet napačnih odločitev in slabo izkoriščenega časa. Tak dan je zame zamujena priložnost.