Zamudiš avtobus. Eh, saj bo prej ali slej pripeljal drugi.

Zamudiš na faks ali v šolo. Se opravičiš, napišeš opravičilo, ni problema.

Zamudiš v gledališče. Neslišno pojdi v dvorano, saj se je komajda začelo.

Zamudiš na srečanje. Morda bodo malo hudi nate, ker ni prvič, da si zamudil, pa saj so se skoraj že navadili tvojega zamujanja.

Pokliče te prijatelj in te povabi ven, ti pa zavrneš. Zamudiš priložnost, da bi bil s človekom, ki te ima rad in ti njega.

Znanec te pozdravi na cesti, tebi pa se mudi Bog ve kam in zakaj. Zamudiš priložnost za veselje ob ponovnem srečanju in za ustvarjanje novega prijateljstva.

Imaš prosto popoldne, ki pa ga preždiš pred računalnikom. Zamudiš priložnost, ko bi lahko poklical prijatelja in bi se skupaj smejala trapastim dopoldanskim dogodkom.

Končno je po obdobju nesrečne sivine zopet posijalo sonce, ti pa preživiš dan zabubljen v stanovanju. Zamudil si priložnost, da bi se nadihal svežega zraka in občudoval Božje stvarstvo.

Zamudil si, zamudil si …  Je že prepozno? Lahko nadoknadiš vse sekunde, minute, ure? Je že prepozno?