Zakopljem obraz na mamine prsi in vdihujem njen vonj. Ko me nežno trgajo od nje, ga vdihujem z vsem svojim bitjem, da bi si ga vtisnila v spomin. Zato ker potrebujem, da me nekaj zaznamuje.

Kaj je tisto, kar nas naredi to, kar smo? Kaj je tisto, po čemer se nas drugi zapomnijo in po čemer se razlikujemo od drugih? Naša podoba. Naša dejanja. Naše bistvo je parfum, ki vse to preveva. Obdaja nas parfum ljubezni, strasti do življenja. Vsak ima edinstveno mešanico dišav, ki ga zaznamuje in jo poprši po drugih.

Pri parfumih je zanimivo to, da so nam nekateri všeč takoj, nekaterih ne maramo, nekateri pa so nam uganka. Tudi sami se kar nekaj časa privajamo na naš oseben vonj, kot na vse drugo okoli nas. Včasih nismo ravno sproščeni z njim, včasih ga hočejo nekateri zatreti. Včasih ga izgubimo, prikrijemo z vonjem drugih, misleč da nam bolj dogovarja,da lepše dišimo obkroženi z njim.

Kakšen parfum smo, odkrivamo z odraščanjem, odkrivanjem, kdo smo. Tudi Francesca, mlada Avstralka italijanskega porekla, se v Reševanju Francesce sprašuje isto. Kaj je to, kar jo zaznamuje? Kdo sploh je? Ta vprašanja še toliko bolj režejo vanjo, saj se je prepisala na novo šolo, kjer se počuti, kot da ne ve več, kam spada. Prijateljice s prejšnje šole so se vpisale na drugo šolo, sama pa noče sklepati novih prijateljstev. Mama, vedno energična, to jutro ni več vstala iz postelje in to celo družino vedno bolj teži. Poleg tega se zdi, da ji je všeč fant, ki je tudi njemu ona všeč a ni ravno prost in še sam ne ve, kateri od njegovih načrtov je prioriteten. In čeprav je minilo že nekaj časa, se še vedno živo spominja trenutkov iz preteklosti, ko so jo prijateljice 'rešile' pred samo seboj. Ko so ji ukradle njen edinstven parfum in jo obkrožile s svojim. Ko je izgubila védenje, kdo je, kaj in kdo jo zaznamuje. V tem letu, ko dopolni sedemnajst let, pa se končno osvobodi spon 'Tatov teles', sklene prijateljstva, ki bodo trajala večno, in ponovno vdihne vase tisto dišavo, ki jo zaznamuje, ki je ona sama. Francesca. Dekle, ki je s svojo vonjavo zaznamovala tudi življenja drugih.

Malo ga razpršim po zraku in zazdi se, da je vonj čarobni duh, ki prevzame mojo dušo in ne morem premagati tistega, kar ta vonj sproži. Spominov in slik in pregovorov in nasvetov in glasbe in pridig in kričanja in varnosti in ljubezni in upanja in obupa … Predvsem pa se spominjam strasti.