Višarski dnevi so med božičem in novim letom prvič izkusili svojo zimsko različico –  in za sabo imajo krasno izkušnjo! Nabrani smo bili z vseh koncev Evrope, z različnimi izkušnjami tujine. Nekdo rojen v Angliji, drugi študijsko v tujini, tretji so tam na delu, spet drugi se s Slovenci zunaj države ukvarjajo znanstveno, nekateri imajo zunaj tesne sorodstvene ali prijateljske vezi, nekatere pa je v mlado višarsko druščino privedla preprosto zvedavost: kako neki živijo moji bratje po svetu.

Poseben magnet zimskih Višarij je seveda smučanje. Vreme je bilo prekrasno, kljub temu da je Slovenijo zameglilo čemerno deževje. Kar trije so izmenjaje v smučarske veščine uvajali začetnike ali pa so izpopolnjevali tehniko ostalim. Vsakič po končani smuki z debatami v gondolah in postankih bi lahko imeli dan obkljukan kot poln, intenziven, a šport je po teži manjši del višarskih dni …

Zbrani okrog mize v Ehrlichovem domu smo se ob večerih posvetili osrednjim temam. Prvi dan sta jih oblikovala Janez Pucelj, predsednik zveze izseljenskih duhovnikov in Aleš Košir. Beseda je tekla o najširši problematiki, ki se je gibala v raziskovanju pojmov od nacionalizma do domoljubja, kako je s slednjim znotraj multikulturnosti in globalizacije ter še posebej umestitev teh vprašanj v Sloveniji glede na medije. Drugi dan je bil posvečen zamejstvu. O stanju v Italiji je spregovoril Dejan Valentinčič, svoja lastna izkustva in znanje o stanju na avstrijskem Koroškem pa nam je podal dekan in kulturnik Janko Krištof. Oba večera sta se razvila v zavzeto razpravo, končala enkrat s petjem slovenskih popevk, drugi pa s petjem slovenskih narodnih pesmi.

Sodelovali smo tudi pri dveh »uradnih« prazničnih mašah, in sicer na svetega Štefana ter na novega leta dan. S petjem in igranjem na kitaro, flavti in saksofon smo polepšali bogoslužje ter s tem razveselili navzoče.