»Nekateri dajejo, a ne občutijo bolečine, ne iščejo veselja in ne spremlja jih zavest kreposti. Dajejo tako, kot mirta oddaja svoj vonj v ozračje.«

Kaj bi lahko bilo lepše, kot da dajanje postane del tebe, da postane tvoj parfum? Kaj boljše od tega, da bi bil dober brez preračunljivosti, misli na korist in enako dober do vsakogar , ki ga srečaš? Ni lepšega.

Zdi se, da smo ljudje pozabili, da je »dišati« v naši naravi. Zastonjsko dajanje nam nekako ni več v navadi. Sprašujemo se o koristnosti dajanja za nas, o tem, če je prejemnik vreden daru. Sprašujemo se, če ni nikogar, ki bi dal lažje kot mi in, konec koncev tudi, zakaj smo mi vedno tisti, ki dajemo, prejemamo, se zdi, pa tako malo.

Res, zakaj dajemo?

Nekateri dajejo, da občutijo srečo, ko nekoga razveselijo. Drugi, ker lastno vrednost merijo skozi zmožnost odpovedati se nečemu v korist drugega. Tretji izključno želijo dobit nekaj v zameno. Zgodi se, da dajemo iz vljudnosti, navade, morda celo, da se izognemo prepiru, sramoti, da ne izstopamo. Dajemo iz hvaležnosti, občutka dolžnosti ali, ker nekdo naš dar potrebuje.

Le kako bi lahko spet začeli dišati kot mirta? Mogoče bi nam pomagalo, če bi se zavedali, da nam je vse, kar imamo, nekoč bilo podarjeno.