Anja | nedelja, 06 december 2009

ImageA lahko kdo trdi, da se še ni skregal?

Iskreno dvomim.

V vsaki družbi prihaja do konfliktov, na delu, v šoli, med prijatelji, v družini. Brez dvoma si lahko vsak prikliče v spomin kak dogodek iz otroštva, ko se je skregal z najboljšim prijateljem in v jezi zatrjeval, da »ne bom nikoli več spregovoril z njim!«. Potem pa smo mogoče še kakšen dan kuhali mulo, tako, da se je videlo, da mislimo resno, kmalu zatem pa smo že pozabili na ta dogodek in bili spet prijatelji.

Toda tako je bilo v otroštvu. Z leti smo pridobivali na izkušnjah, rasli smo, tako telesno, kot duševno in mentalno, in kar naenkrat konfliktov ni bilo več tako preprosto premostiti. Različni interesi, različna mnenja, drugačne vrednote, različni pogledi na težavo so jedro razprtij. In kaj naj naredimo? V tistem trenutku, na tistem mestu. Kaj?

Znamo odgovorno odreagirati in odgovoriti na trk različnih interes

V teoriji že, v praksi pa to naredimo malokrat ali celo nikoli. Saj, kdo je pa lahko mrtvo hladen sredi najintenzivnejšega prepira? Kajti, v prepiru hočemo nekomu pojasniti svoje mnenje in mu ga, bolj ali manj, tudi vsiliti, če smo prepričani, da imamo mi prav. Toda, ko pozneje premislimo in si dogodek znova in znova prevrtimo v sebi, bi lahko priznati napako in si rekli, »Ja, mogoče pa nisem ravno najboljše odreagiral … Mogoče je pa imel prav …«.  Bi lahko drug drugemu rekli »Oprosti, ker sem tako odreagiral in te nisem poslušal.«?

Težko je priznati lastno napako in spoznati, da pa le nisi še tako odrasel, kot se ti zdi na prvi pogled. Da si tako odrasel, da ti starši 'brez zveze' ukažejo biti že ob enih doma, ko pa so lahko drugi lahko še vsaj dve uri več. Težko je pogledati z drugega zornega kota, ko si center svojega življenja, ko se odkrivaš, spoznavaš svoje limite in razsežnosti. Težko je sprejeti, da starše preprosto skrbi zate in niso 'komunističnofašistični nacisti'.

Težko je reči Oprosti. Težko je premagati trmo in ponos, ki nam to preprečujeta. Toda nekaj je še, kar bi lahko naredili. Sporazum. Združiti moje in tvoje ideje, prilagoditi tako moj kot tvoj pogled na neko stvar. Sporazum je čudovita beseda s še boljšim pomenom. Pomeni, da drug drugega cenimo dovolj, da ga poslušamo, da se postavimo v njegove čevlje (škornje, natikače, cokle, če jih kdo nosi) in, ne glede na različno velikost obutve, lahko brez prevelikih težav hodimo v njih. Seveda nam bodo kdaj padli z nog ali pa bomo dobili kak žulj zaradi njih, toda prišli bomo na isti cilj. Včasih skupaj, včasih en prej, drug pa kasneje. In najpomembneje je, da se v 'sporazumu' lahko pogovorimo. Da povemo svoje mnenje in poslušamo drugo. Da lahko razpravljamo, medtem tudi povzdignemo glas (to ni nikakor prepovedano).

In tako tudi s prepiri (ki potem niso več prepiri, temveč konstruktivno rešena težava) rastemo. V boljšo osebo, ki zna sklepati kompromise. Ki še vedno lahko odvihra skozi vrata in jih jezno zaloputne za sabo, vendar se bo vrnila in pogovorila.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2791-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti