Vsi vemo, da  je probleme potrebno reševati. Ne vemo pa vedno, kako se tega lotiti. Upoštevati moramo, da so vzroki za nastanek problema ali konflikta različni in so zato lahko različni tudi načini, s katerimi konflikt uspešno razrešimo.  Vseeno pa lahko kot skupno točko različnih pristopov navedemo nujnost konstruktivnega komuniciranja, ki je osredotočeno na glavni problem in iskanje rešitve, ki je sprejemljiva za obe strani. Za konstruktivno komuniciranje je značilno še, da v njem ne obtožujemo drugih, v sogovornikih ne vzbujamo občutkov krivde , se ne hvalimo, izražamo se neposredno, logično in razumljivo ter upoštevamo sogovornikove želje.

Če pa v našem komuniciranju o problemu prevladuje spreminjanje teme, prekinjanje, stalno ponavljanje, ignoriranje,  ironija, samohvala, norčevanje iz drugih, izzivanje občutkov krivde, izogibanje odgovornosti ipd., lahko rečemo, da komuniciramo destruktivno. Takšno komuniciranje negativno vpliva na verjetnost dobre rešitve problema in sicer tako, da onemogoča posameznikov razvoj in medsebojno oddaljuje ljudi. Lahko se zgodi tudi, da se eden od sogovornikov čuti napadenega in posledično zavzame obrambno držo, ki pa mu onemogoča, da bi na problem pogledal širše od svojih potreb in zahtev. V takih primerih je lahko koristna mediacija, preko katere dosežemo, da se »sprti strani« odpreta in prisluhneta druga drugi. Tako posameznik svoj vidik problema razširi z »nasprotnikovim«, dobi bolj celostno sliko in posledično bolje vidi, kaj je zanj resnično pomembno.