Pred kratkim se je v javnosti veliko razpravljalo o novem družinskem zakoniku. Nov zakonik na novo ureja veliko področji, nekatera pa tudi preureja. Ena od novosti je tudi sprememba dela zakonika, kjer je opredeljeno kdo naj bi imel pravico do posvojitve otrok. V tem delu zakonik temeljito posega v otrokove pravice, ter poudarja predvsem pravice odraslih oseb. Del v katerem piše, da naj bi imeli do posvojitve otrok pravico vsi pari, ne glede na to ali so heteroseksualni ali homoseksualni je, milo rečeno, dekadenten. Živimo v relativizirani družbi, kjer so vrednote, ki nekaj pomenijo, tiste, za katere velja nek medsebojni konsenz, splošno priznavanje. To, kar večina ljudi sprejema, naj bi bilo sprejemljivo, ne glede na to ali ima večina populacije nekaj znanja o določeni temi ali nič. Taki družbi grozi nevarnost manipulacije vplivnih ljudi na eni strani in vladavina nevednosti na drugi strani. Družba, kjer je dovoljeno vse, za kar velja pozitivno splošno mnenje, je v veliki meri nagnjena k samodestrukciji. Nekdo, ki se ne zaveda slabih posledic, bo morda nekaj podprl že zaradi vpliva splošnega mnenja. Za kar se dogovorijo ljudje, ki o določeni teme ne vedo veliko, oziroma se ne zavedajo posledic sprejetja take odločitve,  gotovo ne bo prineslo prvovrstnih rezultatov. Ali ima večina vedno prav?