Spoštovani!

Star sem 17 let, obiskujem farmacevtsko šolo, 3.letnik. Že kot majhen otrok sem bil precej 'nežen', miren, sramežljiv. Doma se je to stanje v času odraščanja spremenilo in očetov strog glasen glas me ni več ganil, da bi jokal ali kaj podobnega.

Vendar v šoli sem bil vedno miren in nisem bil ravno za šale, sem sramežljiv in imam tih glas. Sedaj se to še vedno stopnjuje, vsi okoli mene se šalijo tudi norčujejo med seboj,vendar tako po najstniško. Jaz nekako nisem za to in me je sram, tudi nikomor ne zmorem nič reči nazaj, če ima kaj veliko za govoriti in se šaliti z menoj. Imam zelo nizko samopodobo, sam sebi sem grd. To nikomur ne zaupam, ker mi je težko. Starša ne vesta za mojo stisko, sta stroga, morda me celo oče ne bi razumel, zato tudi te zgodbe ne bo slišal. Starša sta stroga, seveda govorita, da mi nič ne manjka in imam vsega dovolj, vendar kar jaz čutim...le praznina. Imam tudi socialno fobijo, predvidevam. Ne družim se s prijatelji, ker v srednji šoli ne najdem sebi primerno-karakternega prijatelja. Stiki iz OŠ pa se se že nekako razgubili. Sem precej osamljen in obupan... Precej kadim (cigarete) zaradi psihičnih naporov in med vikendi pijem, da ne čutim tesnobe. Vendar v mejah vseeno, ker nočem postati odvisen od alkohola, čeprav bi lahko postal zaradi teh težav. Oče in mati sta stroga. Med počitnicami sem delal, kajti oče mi ni dovolil biti doma. Ni mi bilo težko delati, vendar spoznati nove ljudi... Kadar najdem družbo med vikendi postanem manj zamorjen in sem bolj samozavesten. Strah me je, da bi ostal samotar brez partnerice, kajti preveč sem resen. Zaenkrat še vem, da lahko vse to prenesem, vendar ko bom odrasel, bom odšel poiskat strokovno. psih.pomoč. Hočem se upreti hudi depresiji, ki imam občutek, da bo nastala čez nekaj let. O samomoru nikakor ne razmišljam, vseeno pa me je to dokler živim še s starši težko zaupati komurkoli osebno (tudi staršem). Upam na boljše čase in dočakal bom čas ko bom postal bolj 'flegma', če ne drugače pa z zdravniško pomočjo.

Zahvaljujem se vam za razumevanje in empatijo?! Hvala, vaš odgovor mi prosim odgovorite na moj naslov, upam da nisem preveč nakladal in pisal bedarij kajti tole hočem le poslati, neglede kako je napisano.

Lep pozdrav!

Osamljen.

Praviš, da si bil že kot majhen nežen in sramežljiv.

Ob očetovem strogem glasu si se sicer počasi utrdil in na zunaj nisi več reagiral.

Oboje: tvoja večja nežnost na eni strani in očetova strogost na drugi strani sta gradili in oblikovali tvoj nadaljnji razvoj. Praviš, da si danes miren in sramežljiv, da se ne znaš braniti pred šalami drugih na tvoj račun, da imaš slabo samopodobo. To te nagiba k temu, da se vrstnikov, prijateljev prej izogneš kot pa stopiš z njimi v kontakt, da ti predstavlja hudi napor, tudi strah(?), srečevanje z novimi ljudmi, zato se jih raje izogibaš. Vse to pa te dela osamljenega, nezadovoljnega, nesrečnega. Pomagaš si s cigaretami in omamo z alkoholom.

Govoriš pa tudi o zelo pomembni pozitivni stvari: če najdeš družbo ob vikendih, si manj zamorjen in bolj samozavesten. Sam si našel, kaj ti pomaga. Mislim, da ti je treba delati v tej smeri: zlasti ob vikendih, ko si več prost in ko je čas za druženje: najti družbo, biti s prijatelji. Seveda tudi ni vseeno, s kom si. Če bi bila to družba, ki bi se opijala, ti na dolgi rok ne bo koristila. Preglej vse možnosti, ki jih imaš v svojem okolju. Kje se tvoji vrstniki dobivajo, kje se družijo oziroma s čim vse se ukvarjajo, v kakšne dejavnosti so vključeni, v kakšnih skupinah so.

Glede na to, kako opisuješ samega sebe, se mi zdi, da bi ti ustrezalo ukvarjanje z nekim hobijem, kjer bi se ukvarjal s kako resno stvarjo. Morda ti je problem se vključevati med nove vrstnike, s katerimi doslej nisi bil. Včasih je vključitev v tako skupino, ki se bavi z neko aktivnostjo, lažje preko kake odrasle osebe, ki je s tem povezana.

Mislim, da bi ti lahko tudi zelo koristilo sodelovanje v skupinah mladih, ki se dobivajo pod mentorstvom usposobljene osebe z namenom, da se pogovarjajo med seboj o svojih težavah in tudi o možnih rešitvah. Takih možnosti je pri nas že kar nekaj, seveda pa je treba pogledati, kaj je tam, kjer si doma oziroma kjer se šolaš.

Če boš uspel najti kaj od zgoraj omenjenega in se tudi aktivno vključil, sem prepričana, da se boš mogel počasi naučiti tudi takih odnosov do drugih, ki te bodo zadovoljevali in ne boš imel več potrebe preganjati svoje tesnobe in osamljenosti. To se ne more zgoditi čez noč, vendar se veseli vsakega majhnega koraka, vsake pozitivne spremembe, ki jo boš doživel na tej poti. Za začetek pa vztrajno išči in ne ostajaj sam.

Želim vse dobro in lepo pozdravljen

Anica