Dvomite, da so počitnice od Boga? Trdim, da nam jih On podarja. Za dušo in za telo. Za celega človeka. - Ali pa jih ni! Za telo, da se odpočije in okrepi. Za dušo, da se očisti in poživi. Kot studenec, ki ga je treba kdaj pa kdaj očistiti in poglobiti, da je voda spet čista in bistra. Kot baterija, ki jo je treba občasno priklopiti na vir energije, da se napolni in spet lahko služi. Kot struna na instrumentu, ki jo igralec umiri, da zmore dobro začeti novo melodijo. Kot njiva, ki jo dober kmet, potem, ko je pospravil pridelek, očisti, pognoji in preorje, da jo bo lahko pozneje spet posejal ali posadil. "Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!" (Mr 6,31), je Jezus uvidevno naročil apostolom. Tudi naju vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28). V Njem je mir. "Nemirno je naše srce, o Bog, dokler ne počije v tebi", je ves srečen vzkliknil sveti Avguštin. Srečni tisti, ki počitnice izkoristijo tudi za to, da bi Mu bili blizu - v duhovnih vajah in tednih duhovnosti, v molitvenih srečanjih in romanjih, ob vsakodnevnem prebiranju svetega pisma in duhovnih knjig, ob občudovanju Njegovega stvarstva, ob spoštljivih in osrečujočih srečanjih s prijatelji ...

In spet: dvomite, da so počitnice tudi čas "od Boga"? Ko se Boga osvobodimo, ko odvržemo skrb za mašo, ko pozabimo na molitev, ko "odštekamo" tudi sebe, ko "odklopimo" vse, kar nas veže, ko v pijani svobodi najprej razbijemo eno in nato še drugo tablo Božjih zapovedi, da se naša človečnost razleti kot kozarec, ki zadene ob tla, da se naša notranjost razburka in skali od pustolovščin, da se v našem srcu razraste plevel živalskosti ... Svoboda in užitek! Odbitost! "Kdo nam kaj more!" Polne plaže, nabiti žuri, prazna cerkev, in nemirno srce. Počitek in oddih - boleča glava, utrujenost, razočaranje in pobitost.