| četrtek, 17 september 2009

Psihologinja zaskrbljeni 19-letnici, ki ji starši ne dovolijo voziti avta toliko, kot si želi sama, odpira še nekoliko drugačen pogled na njeno težavo …

Heii!

Imam eno težavo s starši in ker ne vem na koga naj se obrnem vas prosim za nasvet ali rešitev te težave. Stara sem 19 let in lani sem naredila vozniški izpit za avto. Inštruktorica mi je rekla da naj čim večkrat vozim avto. Staršem sem to povedala in sta mi dala avto in videla sta da vozim dobro, čez par dni pa mi nista hotela več posoditi avto. Sama sem ju vprašala zakaj in preprosto sta rekla, da za vožnjo avta še imam čas in da naj še malo počakam. Tega nisem razumela in začelo me je skrbet, da vse tisto znanje in praksa pri vozniškem izpitu, ki sem jih imela ne bo zame koristno, ker ne bom več vozila avta. Hočem si pridobiti izkušnje in če ne bom vozila tako redno kot sem na začetku bom hitro pozabila kar sem se naučila. Zdaj vozim samo med vikendi, ko sem doma, pa še to ni vsak vikend, bi lahko rekla, da približno trije ali štirje vikendi na mesec in na razdalji 20km. Kako naj prepričam svoja starša, da je zame potrebno da vozim avto, da dobim izkušnje? Kakšen nasvet mi lahko daste glede tega? Skoraj sem že obupala in sprašujem se zakaj sem šla delat izpit pri 18 letih namesto, da bi ga delala takrat ko bi si lahko kupla avto in ko bi lahko plačevala stroške.

Hvala za odgovor in vas lepo pozdravljam

 

Kadarkoli vidim mladega človeka, ki pri 18 letih, takoj, ko je možno, naredi vozniški izpit, si rečem, ali tudi povem na glas: »Bravo, prav je, da se učiš stvari ob svojem času!«, zato seveda enako mislim tudi zate.

Naslednji problem seveda je, kako pridobljeno znanje ohraniti, oziroma ga razvijati naprej. Brez dvoma je res, da je to možno tako, da čim več voziš.

Tu se začno problemi, če človek še ni materialno samostojen, če nima svojega avta, če ga ne more zdrževati in končno če tudi nima tako nujne potrebe po vsakdanji vožnji. To je tvoja situacija.

Če pogledam stvar s strani staršev, si predstavljam, da se jim iz kakršnega koli razloga (morda prevelik ali nepotreben strošek) ne zdi nujno, da bi ti kaj več vozila za ohranjanje svojega znanja.

Kako pa je pravzaprav s pozabljanjem znanja in veščine vožnje? Podobno kot pri vsakem drugem učenju: če ne vadiš, res pozabiš, vendar nekoč osvojeno lahko zelo hitro pridobiš nazaj.

Zate mislim, da imaš srečo, da voziš vsaj nekaj. To je za minimalno ohranjanje vozniške kondicije po mojem še zadovoljivo. Vem da se tem nisi zadovoljna, saj je očitno, da ti je vožnja tudi v veselje. Tukaj lahko samo dodam: za to veselje bo res še veliko možnosti.

Če nočeš sebi greniti življenja, ti priporočam, da se veseliš tega, da sploh lahko voziš in se ne muči s tem, da ni vožnje toliko, kot bi sama rada. Privošči sebi veselje, ki ti je dano in ne kliči obupa, ki te ugonablja.

To ti iz srca želim

Anica

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4203-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti