| četrtek, 17 september 2009

Najstnici, ki si je v preteklosti rezala roke in jo sedaj skrbi zaradi brazgotin, psihologinja odgovarja, da težava verjetno ni le v brazgotinah …

Heii!

No jaz vam pišem predvsem zato ker čutim, da rabim nek odgovor odrasle osebe (čeprav se ob besedi psiholog kar stresem..). Že kar nekaj časa mi nekaj ne da spati in bolj se bližamo poletju bolj me skrbi.. Skrbi me pa zaradi tega, ker sem se rezala in imam roke v praskah, sicer sem se nehala rezati, ker sem se sama odločila za to. Toda ko pomislim na to, da se bo nekega dne lahko zgodilo, da bi moji starši videli moje roke, me skrbi še bolj! Svojih rok se sramujem in iz dneva v dan mislim samo na to, da jih lahko kdo vidi, tega pa nočem. Nikakor se ne morem osredotočiti na nič več, ker mislim samo na to. Skrbi me, kaj bi si ljudje mislili. Včasih razmišljam, da bi odšla na posvet k psihologu, toda ko pride do tega trenutka, da bi to rekla svojemu osebnemu zravniku pomislim, da ne rabim psihologa. Strah me je, da bi se spet začela rezat. Kaj bi vi naredili na mojem mestu, bi povedali staršem ali kaj?

Prosim vas za pomoč..

Že vnaprej se vam zahvaljujem..

 

Praviš, da te skrbijo brazgotine na rokah, ki se v poletnih časih, ko smo manj oblečeni, lahko opazijo. Potem bi lahko to videli drugi ljudje in tudi starši. Praviš, da si se nehala rezati, vendar so brazgotine od prej.

Tvoja bojazen, da bi se stvar razkrila in da bi izzvala neugodno reakcijo pri drugih, je razumljiva.

Zdi se mi pa, da sama slutiš - morda celo veš - (?), da je to le del problema. Brazgotine so posledica druge težave. So kot dim, ki se vije od zakurjenega ognja ali kot solze, ki tečejo iz žalostnega srca. Pravi problemi so tam, kjer gori oziroma v srcu, ki joka.

Ali kaj veš, kaj se tam dogaja, oziroma kaj se je dogajalo, da si rabila olajšanje, razbremenitev, kaznovanje sama sebe? Včasih nekaj vemo o tem, včasih pa tudi ne kaj posebnega.

Drugače povedano: zakaj se večkrat slabo počutiš, kaj si želiš, s čim nisi zadovoljna, za kaj se čutiš krivo, kaj misliš, da delaš narobe, ali kaj si delala narobe? Veliko lažje o tem razmišljamo, če se lahko z nekom pogovarjamo. Na tem mestu bi ti lahko pogovor s psihologom pomagal.

Vprašuješ, kaj povedati staršem. Ali povedati ali ne, je odvisno od tega, v kakšnih odnosih si s starši, koliko misliš, da te lahko razumejo in kako se običajno odzivajo na probleme, ki jih imaš.

Mislim pa, da nikakor ni primerno, da držiš težave sama zase, da jih ne deliš z nikomer. Premisli in presodi, komu bi se lahko zaupala in potem to tudi stori, če ne v družini, ali prijateljem, pa komu od strokovnjakov.

Pri tem ti želim srečno roko, da boš storila in našla zase najustreznejšo pomoč.

Želim vse dobro

Anica Uranjek

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Komentarji 

 
#5 Ana 2017-02-09 16:43 meni lahko zaupaš jaz mam depresijo in sprašujem se o svoji spolnosti ker so me že tolikokrat ljudje prizadeli fantje in sem komaj 13 let stara pa še režem se Citat
 
 
#4 anonimno99 2014-05-10 16:16 Če mi lahko pomagate, prosim! Se režem po rokah. Poskusila sen nehati že 3 al 4-krat, ampak sem zmeraj začela znova! Ne morejo mi pomagati niti sošolke, niti oseba, ki mi veliko pomeni! Bila sem že pri šolski svetovalki … Na šoli za to ve tudi nekaj učiteljev, ampak jim zaupan, da me ne bodo izdali. Od včeraj več nimam nobenega rezila, ampak ni potrebno, saj ga ne potrebuješ. Lahko se režeš z papirjem, škarjami, šestilom, steklom, plastiko, zlomljenimi žarnicami, še celo z ključi!! Prosim pomagajte mi, da tega več ne bom počela! Citat
 
 
#3 kitty 2012-01-28 10:45 Dobenmu nemorm zaupat kaj je narobe… se režem in odmikam se od sveta, use se mi zdi zaman, grozne občutke mam v seb in nevem kaj naj naredim . Citat
 
 
#2 nina 2009-09-29 14:32 Živjo, tudi jaz bi komentirala tvoje pismo. Sama sem se rezala pred 10 leti, samo nekaj tednov, ker sem bila takrat v hudi čustveni stiski, nekaj pa tudi iz radovednosti in uporništva, potem pa se mi je na srečo uspelo vzeti v roke. Od takrat sem čisto pozitiven človek, ki pa ga, tako kot tebe, še vedno mučijo brazgotine po ramenih. Doma jih še niso videli, za ostale pa imam pripravljene razne zgodbe, kako so nastale.
Kaj bi ti rada povedala? Brazgotine, ki jih že imaš, bodo mogoče (če niso preveč globoke, lahko si pomagaš tudi z mazili, ki jih dobiš v lekarni) izginile, mogoče ostale… Svojo stisko moraš izražat na drugačen način. A ni škoda, da boš čez 5, 10 let, ko boš čisto drug, bolj optimističen človek (ker vedno ne bo vse tako črno!), še vedno gledala te "spominke"? In se skrivala.
Sedaj se bliža moja poroka (naslednjo pomlad ), jaz pa razmišljam samo o tem, da ne morem obleči večine od čudovitih poročnih oblek . Pomisli na to, ko te bo spet prijelo. pa srečno!

nina
Citat
 
 
#1 Anja666 2009-09-22 13:55 Zdravo,
ko sem prebrala tvojo težavo, sem morala napisati komentar. Tudi pri meni je tako. Imam roke, noge, trebuh ves v brazgotinah. Porezala se nisem (že) 2 leti in sem zelo ponosna na to.
Sama zase lahko rečem, da me ni sram brazgotin in mi je vseeno kaj si ljudje mislijo, saj ne vedo nič o meni. Velikokrat zasledim, da me z zgražanjem gledajo v roke, vendar mi je vseeno. To je bilo moje življenje in moj način soočanja s težavami. Sama sem prebrodila ta krizna leta, malo na neprimeren način, ampak takrat nisem videla druge rešitve. Lahko rečem, da sem sedaj ponosna na sebe, da tega ne počnem več in iščem druge rešitve. S tem sem škodila samo sebi in brazgotine so mi opomin(ko mi je zelo težko), da obstajajo druge rešitve.
Če želi, mi lahko pišeš…

Lp,

Anja
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 8189-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti