Zadnje leto imam hude težave z resno depresijo... Nisem emo, da se razumemo.. Poskušal sem se pogovoriti doma, ampak nočem narediti še mame depresivne zato nemorem biti odkrit z njo, oče je pa komunist... Ne morem se pogovarjati prek telefona, ker me je strah, da me bo kdo slišal, v živo pa ne vem kam bi šel... Sovrstniki me pa itak ne razumejo... drugače razmišljam kot povprečen najstnik...

Ker za pogovor nimam pogojev sem se malo poučil o depresiji in sedaj vem, kaj bi lahko povzročilo to depresijo. Prišel sem do dna, ampak sedaj sem še bolj nesrečen, ker zaradi finančne odvisnosti pač ne morem spremeniti dejavnikov, zaradi katerih sem nesrečen...

Kaj sploh še lahko naredim razen antidepresivi, za katere sem prav tako pomojem premlad...

Ko prebiram tvoje pisanje, si zelo lahko predstavljam, v kakšni stiski se nahajaš. Zdi se mi, da je zate najhuje to, da si s svojo bolečino sam in da meniš, da nimaš možnosti, da bi kaj spremenil.

Praviš, da si glede svoje depresije že marsikaj spoznal, da imaš predstavo o tem, kaj ti jo je povzročilo. To vedenje pa te spravlja v še večje težave, ker ne vidiš izhoda in misliš, da nimaš pogojev za spremembe.

Res je, da nas zunanje okoliščine lahko pripravijo do tega, da se čutimo nemočni, nesposobni ali brez pogojev za jemanje vajeti v svoje roke. Marsikdaj smo tudi res v razmerah, ko situacij ne moremo spremeniti, vsaj na kratek rok ne.

Kaj nam torej preostane?

1. Prva stvar, ki je zelo pomembna za naše počutje, pa tudi za ravnanje, je: kaj mi v teh okoliščinah ostane, kaj lahko naredim, kakšne perspektive obstajajo v prihodnosti. To nam obrne pogled od naše nesreče in nas usmeri v naše možnosti.

2. Ne postavljamo si prevelikih, nerealnih ciljev.

3. Za izpolnitev prvih dveh točk nam pogosto manjka moči, ker nas žalost in bolečina preveč pritiska k tlom. Zato je nujno, da v nesreči nismo sami! Tudi ti moraš podeliti svojo žalost z nekom. Dobrodošlo je, če imaš ob sebi človeka, odraslega ali vrstnika, ki se mu lahko zaupaš. Če tega ni, obstaja možnost, da si poiščeš pomoč.

Praviš, da ne moreš govoriti po telefonu, da bi te kdo ne slišal. Če je res tako, ti svetujem, da se preko telefona pozanimaš, kam bi lahko šel na pogovor v živo. Za to obstaja mnogo možnosti. Odvisno je, v katerem delu Slovenije živiš. Prilagam seznam telefonskih številk za pomoč ljudem v stiski. Tam ti bodo lahko svetovali, kam se obrni za osebni pogovor.

4. Všeč mi je, da premišljaš, kaj lahko narediš razen zdravil. V tvojih letih res ni najboljše, če se začne z zdravili, razen v izjemnih primerih, o katerih pa naj presodi zdravnik.

Priloga: SOS telefoni: seznam je povzet po internetu.

ALTRA Pomoč ljudem v stiski: 542 55 54 | 542 55 62; vsak delavnik 9-15h

CENTER ZA POMOČ MLADIM Vse vrste težav (mladi do 26. leta): 438 22 10; ponedeljek, torek, sreda 9-20h; četrtek, petek 9-15h

KLIC V DUŠEVNI STISKI Vse stiske: 520 99 00; vsak dan 19h-7h

KRIZNI CENTER ZA MLADE Vse stiske (za mlade do 18. leta): 236 12 23 | 236 12 22; 041 419 121|041 419 122; 080 15 52; non stop; interventna služba socialnega varstva: 041 424 281

KRIZNI TELEFON IN CENTER ZA ŽENSKE Ženske žrtve nasilja: 040 260 656; 031 233 211; non stop; možnost namestitve v varnem prostoru za največ 3 mesece

TELEFON MLADI MLADIM Za vse mlade in vse težave (svetujejo sovrstniki): 510 16 75; vsak delavnik 15-17h

SAMARIJAN Pomoč v duševni stiki: 080 11 13

SOPOTNIK Pomoč v duševni stiki: 080 22 23

SOS TELEFON - društvo Za ženske in otroke - žrtve nasilja: 080 11 55; vsak delavnik 12h-22h, sob., ned., prazniki 18h-22h

TOM Telefon otrok in mladostnikov: 080 12 34; vsak dan 12-20h

TULIFON Za otroke in mladostnike (ter starše) v stiski: 080 22 13; vsak delavnik 13-15h

ZA-TE - ZAUPNI TELEFON Vse stiske, žrtve nasilja: 234 97 83; vsak delavnik 16-22h

ZAVOD EMMA - KRIZNI TELEFON Vse stiske: 080 21 33 | 425 47 32 | 040 306 925; od 8h-16h