Ravno sem pisala čestitko za prijateljičin rojstni dan, in da ne bi ponavljala kot papiga za vsemi, sem si poskusila izmisliti čim bolj izvirno voščilo. Saj veste – tisti dnevi v zgodnih najstniških letih, ko so vsi voščili nekako takole: »Dosti sreče, zdravja, uspehov, pa da bi ubogala mamo in tata, da bi ti šlo dobro v šoli …«, so nekako že mimo in … Potem pa so mi misli nekam zajadrale in potem so letele nekam tja gor in dol in zaradi 'nekoliko' fuč navigacije sem se spomnila naših ljudskih pripovedk. Saj se jih še spomnite, tistih pravljic, ki so nam jih pripovedovale stare mame ob kosilu, da so nas zamotile od zanič mineštre in smo vse pojedli. Ena od takih, ki sem se jih spomnila, je pravljica o zlati ribici – ko jo je neki pastirček ulovil (ali je bila deklica? Pa kdo bi se spomnil …) in da bi jo izpustil, mu je obljubila, da mu izpolni tri želje. In pastirček jih je, jasno, zelo modro uporabil in potem je živel s princeso srečno do konca svojih dni in imela sta male lušne otroke, tri pse, dve mački, hrčka, ponija in pava za lepše videt. Hmm, mogoče je pa to še kakšna druga pravljica …

Pa saj ni toliko pomembno kot to, da sem pomislila, da smo kot nekakšna mutirana pastirska zlata ribica. Saj veste, ko želimo drug drugemu vso srečo na svetu (s kakršnimi koli dejanji jo pač dosežemo) in čim bolj modrih odločitev skozi življenje, pa veliko dobrih idej in če se že kakšna pokvari, pa še več idej, da jo popravi, resničnih in zvestih prijateljev in podobno. Drugemu zaželimo vse tisto, kar bi si tudi sami kot pastirčki in pastirice na prostrani planini – ki ji rečemo življenje, kaos, solzna dolina, paradiž(nik), skratka, svet – želeli, če bi nekega dne uloviti zlato ribico. Ki bi nam uresničila najbolj skrite želje. Ali pa tiste, da bi živeli po načelu Po liniji najmanjšega upora. In le mogoče je, da si preveč želimo in želimo in želimo in vzdihujemo in nismo dovolj časa zlate ribice. Ki bi se trikrat zavrtele okoli svoje osi in potem izpolnile kakšno željo. Ali pa preplavale Nil, konec koncev. Ali pa Sočo proti toku, ta je težka. Nekje sem prebrala, da preveč pričakujemo od življenja. Mogoče res, če smo tisti 'ta leni' pastirci. Če bi bili zlate ribice – a ne bi bilo super zanimivo? Ko bi plavali gor in dol po reki (potoku, suhi strugi, če bi kdo znal) in bi srečevali ribiče in bi nas ujeli in bi jim potem izpolnili kako željo. In ker smo mutirane dvoživke, bi potem – po doooolgem utrudljivem plavanju – počivali na kakšnem bregu in kot pravi ribiči čakali na ribe ravno tam, kjer jih po navadi ni. Potem pa bi čisto po naključju ulovili zlato ribico, ki bi srhljivo spominjala na onega rjavolasega ribiča z očali in rinko v ušesu, ki smo pred časom srečali, in bi nam ponudil željo za svobodo. Quid pro quo. In ker je to ena želja, bi jo izrabili čim bolj salomonsko.