Zlate ribice so super. Izpolnijo ti kakršnokoli željo, ki se ti je prej zdela tako nedosegljiva. Pravzaprav, če imaš srečo, ti izpolnijo kar 3 želje. Lahko da si uresničiš tiste svoje najbolj skrite, lahko pa si zaželiš kaj, kar bi koristilo celemu svetu (kaj takega, kot je na primer mir - ampak tega si očitno še nihče ni zaželel, ali pa je situacija podobna ,kot v Smolarjevi pesmi, kjer zlata ribica pravi, da če bi hotela izpolniti željo, da v Sloveniji ne bi bilo več »foušije«, bi morala biti kit). Zlate ribice imajo samo eno slabost. Presneto težko jih je ujeti.

Ko sem bila majhna, sem najprej prepevala pesmico o deklici, ki je ujela zlato ribico. Naslednje srečanje s to živalco je bilo v steklenem akvariju, ko sem se potem še presneto dolgo spraševala, zakaj bi imeli tako super ribico, ki izpolni vse želje, v navadnem akvariju. Nato pa sem sčasoma spoznala, da čar zlate ribice ni v tem, da ti uresničuje neuresničljive želje. Niti v tem, da ti pomaga biti srečnejši. Spoznala sem, da ni težko ujeti zlate ribice - z vsakim dnem jo lahko ujamemo sami, z vsako priložnostjo, ki se nam ponudi. Le videti jo moramo, jo opaziti, ko »priplava« mimo nas.

Ko takole lovimo ribe v naši reki življenja, včasih ulovimo kakšno večjo, včasih kakšno bolj drobceno, včasih pa dolgo dolgo ne ulovimo nič. In čakamo. Potrpežljivo kot ribiči. In včasih tudi obupamo nad našim ulovom. Takrat se lahko zgodi, da zlate ribice odplavajo mimo nas. Zato bodite pozorni, ko boste naslednjič iskali to malo živalco - ne spustite je iz rok!