| ponedeljek, 25 maj 2009

17-letno dekle ne vidi več smisla življenja, saj težko sklepa prijateljstva, nikoli še ni imela fanta, nima pravih hobijev, ne zna se vključevati v pogovor, njen šolski uspeh se je poslabšal … Poleg tega ima tudi zelo slabo mnenje o sebi.

Pozdravljeni!

Povsem sem nesposobna. Ničesar ne naredim prav. V ničemer nisem posebej dobra. Ali sem povprečna ali pa podpovprečna. Včasih me mika, da bi postala vzgojiteljica, ampak kmalu opustim take misli, ker še svojih mlajših bratcev in sestric ne znam umiriti. Vedno izgubim živce in jih naderem, namesto, da bi mirno rešila težave. Tepem jih pa ne, ker sovražim telesno nasilje. Sicer se včasih zelo težko zadržim, da koga ne udarim, ampak vsaj to je ena od stvari, ki mi uspeva.

Lansko šolsko leto sem zaključila z dobrim uspehom, ampak sem imela tudi dva popravna izpita. Med letom se nisem uspela naučiti zato, ker sem takoj, ko sem se lotila učenja, ugotovila, da ne razumem, za kaj gre, in, namesto, da bi koga vprašala, sem raje samo obsedela za mizo in se zasanjala ali pa šla počet kaj drugega, kar mi gotovo ni koristilo pri učenju. Letos imam že nekaj cvekov.

Nikoli nisem imela res dobre prijateljice. Mogoče je bila neka T. iz osnovne šole še najboljša, najbolj razumevajoča in vse to, ampak so mi jo prevzele druge sošolke. Jaz pa nisem komunikativna. Ne znam navezovati stikov. Zelo sem zadržana in se ne upam zaupati človeku. Sicer pa dam zelo veliko na mnenje drugih ljudi. Zato si ne upam vsakič kar povedati, kaj mislim, ampak raje zadržim mnenje, še posebej, če je ravno nasprotno od javnega mnenja. Zelo imam slabo vest, če koga užalim. Letos sta mi dve sošolki zelo zamerili, ker sem šla v sobo raje k trem drugim puncam kot k njima in sta zato onidve morali biti z dvema fantoma. To sem storila zato, ker sem imela občutek, da jima itak ni do moje družbe, ampak hočeta, da bi bila z njima v sobi samo zato, da njima ne bi bilo treba biti skupaj s fantoma. In moram priznati, da sem se s tistimi dekleti počutila precej bolje, kot bi se v njuni družbi. Ampak sem vseeno imela slabo vest, ker sem ju tako »potunkala«. Kasneje sem jima razložila, zakaj nisem šla k njima in sta rekli, naj »pozabimo« vse skupaj. Zdaj tega ne omenjamo več, ampak imam občutek, da mi tega še zmeraj nista oprostili. Vedno težje najdem z njima skupno temo za pogovor … Zelo sem tiha in se sprostim le v družbi dveh ljudi, 2 leti mlajše sestrice, ki je res prava faca, in v družbi sošolke M., s katero sem se predvsem v prvem letniku zelo dobro razumela, zdaj pa se mi zdi, da se nekako oddaljujem od nje. Mogoče zato, ker ne sediva več skupaj? Mogoče me je sram zaradi neuspehov v šoli? Predvsem pa gre za to, da sploh ne vem, kako začeti pogovor. Tudi vključiti v pogovor se ne znam. Zdi se mi, da slišim malo slabše od mojih vrstnikov (stara sem 17) in tudi zato ne vem točno, o čem sploh govorijo. Ravno pred kratkim sem se nekako poskušala vklopiti v pogovor, pa sem ugotovila, da itak govorijo o nečem čisto drugem kot sem jaz mislila, tako sem se samo osmešila. Tudi zato večkrat raje molčim in potem veljam za tiho. Ali pa hočem kaj povedati, ampak ne pridem do besede, ker kar naprej drugi govorijo, ko le lahko kaj povem, pa itak ne bi bilo več umestno. Ampak jaz bi se zelo rada s kom pogovarjala! Saj kadar se pogovarjam samo z eno osebo, nekako gre, ker vsaj pridem do besede. Ampak tudi takrat velikokrat kar zastane pogovor in noben ne ve, kako nadaljevati. Zelo si želim, da bi imela eno osebo, kateri bi lahko povedala vse, čisto vse, kar mi leži na duši … Hrepenim po tem, da bi imela fanta. Ampak ne zato, ker je to »in«, temveč zato, ker bi rada nekomu izkazovala naklonjenost in bi mi jo tisti vračal. Da bi končno enkrat v življenju imela občutek, da sem ljubljena. Da bi sploh imela smisel življenja. Toda, kakor sem že prej napisala, ne znam vzpostaviti stika s komerkoli. Sploh ne znam biti sproščena v družbi fantov. Na vsakega pogledam kot na potencialnega partnerja, ampak sama pri sebi že skoraj takoj sklenem, da sploh ni možnosti,da bi mu postala všeč. Do zdaj nisem imela še nobenega fanta. V osnovni šoli me je enkrat en sošolec vprašal: »A bi hodila z mano?« Rekla sem ne, čeprav mi je na tihem bil všeč, toda vedela sem, da ne misli resno. Potem je rekel: »Še dobro, kajti jaz tudi ne bi s tabo.« Čeprav sem tako ali tako vedela, da se je zafrkaval, me je vseeno ta stavek zelo prizadel.

Imam starejšega brata, ki me je včasih skrivaj otipaval in mi je zato še zdaj, približno 4 leta zatem, zoprno v njegovi družbi. Kadar bi mi lahko pomagal pri učenju, recimo pri matematiki ali fiziki, se ne obrnem na njega, ampak raje še naprej ne znam, pa naj se to sliši še tako čudno, ampak res se ne morem prisiliti, da bi mu rekla za pomoč. Večino časa, kar se sploh pogovarjava, me zafrkava, da sem debela ali pa se kako drugače norčuje iz mene. Mislite, da je možno, da imam zaradi tega, kar mi je počel, nekakšen podzavesten strah pred fanti?

Velikokrat se mi zdi, da sem brezveze na svetu, da bi bilo vsem bolje brez mene, čeprav vem, da to ni popolnoma res. Sploh ne vidim smisla življenja. Da hodiš v šolo in se učiš povsem nepomembne stvari, ki ti nikoli v življenju ne bodo koristile, ampak se jih moraš učiti, da potem prideš na želeno fakulteto? Kaj pa, če sploh nočeš na nobeno fakulteto? Je smisel življenja, da hodiš v cerkev in moliš za razsvetljenje, kaj bi bilo najbolj primerno zate? Je smisel življenja, da ga uživaš, da hodiš na žurke, pijančuješ, se zadevaš, spiš z vsakim, ki ti prekriža pot? Je smisel življenja, da se trudiš v šoli in si zlat maturant, ampak nimaš nobenega prijatelja, ker se ves čas samo učiš? Okej, saj vem, da sem zdaj natrosila kup nesmislov, ampak res ne vem, kaj naj sploh počnem v življenju. Nimam nobenega posebnega hobija. Sicer zelo rada pojem in plešem, ampak se spet pojavi problem, ker sem zelo nesproščena in se v družbi drugih ljudi sploh ne upam obnašati tako, kot se, kadar sem sama. Zelo velikokrat sem pesimistična in razmišljam o tem, kako bi bilo, če me ne bi bilo na svetu. Itak nihče ne bi opazil, da me ni, če bi že opazil, pa se ne bi sekiral, češ, saj itak nikoli ni nič govorila, itak je ne poznam, zakaj bi obžaloval njeno smrt?

Večkrat sem že razmišljala o samomoru, ampak ga nisem nikoli poskušala narediti, ker ne vem, kaj bi bil najboljši način. Vse prevečkrat razmišljam o tem, da sem vsem nepotrebna ali pa celo v napoto. Ko bi vsaj imela občutek, da me ena sama oseba potrebuje. Lani sem bila animatorka pri eni župnijski dejavnosti, letos pa sem to opustila, ker se mi zdi, da sem preveč resna in žalostna, da bi lahko bila dobra animatorka. Od neke osebe sem slišala, da sem bila dobra animatorka, da me je bilo luštno gledati med otroki, ampak sama nisem imela takega občutka, zato sem raje prenehala s tem.

Nikoli še nisem nikomur govorila o bratu, da me je otipaval. Vse moje sošolke, ki ga poznajo, pravijo, kako je on fajn, zraven pa slišim njihovo neizrečeno vprašanje: »Zakaj nisi tudi ti taka, zakaj si vedno zamorjena?« Saj bi se rada spremenila, postala bolj sproščena, vesela in optimistična, ampak si ne znam pomagati. Tudi o tem, da razmišljam o samomoru, nisem govorila še nikomur, ker imam občutek, da me itak noben ne bi resno jemal. Če pa bi mi kdo že verjel, bi mu morala razlagati, zakaj, to pa je tako dolga zgodba, da bi mu nekam težko razložila vse v desetih minutah, kaj več časa pa se itak nihče ne pogovarja z mano. Že po naravi sem zelo občutljiv človek in se zelo hitro razjokam, kar še bolj otežuje pogovor. Včasih se s kakšno sošolko začnem pogovarjati o tem, ampak se mi sredi pogovora kar ulijejo solze in potem ne morem govoriti, sošolka pa tudi ne ve, kaj naj reče, tako da je potem pogovor končan.

V takem zamorjenem stanju sem že večino drugega letnika in se vleče še zdaj v 3. letnik. Mislite, da je to samo tako obdobje in bo minilo samo od sebe? Ali je mogoče, da sem taka zaradi neuspeha v šoli?

V osnovni šoli, kot sem že povedala, nisem imela nobenega dobrega prijatelja, ker sem se vedno držala bolj zase. Tako sem imela vsaj čas za učenje in druge konjičke (hodila sem v glasbeno šolo in nekaj let plesala balet) in sem bila vedno odlična. Upala sem, da bom v gimnaziji dobila dobre prijatelje. V 1. letniku sem bila tako zelo vesela, da je končno konec osnovne šole in sem se kar zelo spoprijateljila s štirimi sošolkami. Ampak kadar smo kam šli z avtobusom, so se vedno usedle skupaj in sem jaz ostala sama. To me je vedno zelo prizadelo, čeprav se marsikdo drug zaradi tega ne bi sekiral. Že v prvem letniku sem se tako občasno počutila izrinjeno iz njihove družbe, ampak takrat se s tem nisem preveč obremenjevala. Leto sem začutila s prav dobrim uspehom, sicer sem se na koncu leta še trudila za prav dober uspeh, ampak mi je uspelo in sem bila ponosna nase. V drugem letniku pa sem popustila v šoli, se vedno bolj prepuščala lenarjenju in sanjarjenju, kar se je takoj začelo poznati v šoli. Velikokrat sem se smilila sama sebi, ker me nihče ne mara, ker nimam ne prijateljice ne fanta, ker mi ne gre v šoli, ker imam tako grozne starše … Včasih sem potem še sama sebi šla na živce s tem samopomilovanjem in sem se okregala ter spodbudila k optimističnim mislim, ampak nisem nikoli dolgo zdržala in sem spet obupala.

Kaj naj storim, da izboljšam samopodobo in dobim pravo prijateljico? Kaj je smisel življenja? Zakaj sem jaz ravno jaz?

Upam, da mi boste lahko kako pomagali

Misery

To pošto sem enkrat že poslala, pa ni bilo odgovora. Prosim, da odgovorite nanjo, če ne znate ali ne morete, pa prosim, da mi sporočite za kakšno podobno spletno stran, kjer lahko poiščem pomoč. Lep pozdrav

 

Ko prebiram tvoje pismo, najprej pomislim na to, kar si napisala sama, da si v obdobju zamorjenosti. Praviš, da se ti je to začelo v drugem letniku in da se ti še vedno vleče v tretjega.

To je res čas, ko se velikemu delu mladih dogaja podobno kot tebi, da doživljajo, da jim gredo vse stvari narobe, da ničesar ne znajo in zmorejo, da se sprašujejo o smislu vsega bivanja in početja, o smislu življenja, o sebi in o odnosih z drugimi – takrat postanejo tudi vse stvari, ki so bile v preteklosti boleče ali vsaj take, da z njimi nismo bili zadovoljni, aktualne in človeka dodatno potarejo. Hkrati se seveda dogaja tudi to, da se ob tako intenzivnem ukvarjanju s svojimi problemi človek umika v svoj svet sanjarjenja in zunanje pasivnosti. To se zelo hitro pozna pri učnem delu, saj je šolsko delo organizirano tako, da mora biti človek ves čas aktiven in na tekočem. Ko se pojavijo cveki in neuspehi, se razpoloženje še dodatno poslabša. Potem pa človek stopnjevano negativno ocenjuje sebe, češ, saj res nisem za nič. Če sem rekla, da se podobne stvari v tem razvojnem obdobju dogajajo večini mladih tvoje starosti, je pa res, da vsi tega ne doživljajo enako intenzivno in na enak način. Kot lahko razberem iz tvojega pisanja, si človek, ki je bolj senzibilen, bolj rahločuten in zato doživljaš vse, tudi to krizo, v kateri si, bolj intenzivno. Poleg tega si – tako sklepam iz tega, kar si napisala – bolj introvertirana. To pomeni, da ti bolj ležijo prijateljstva v manjšem krogu ljudi, s katerimi pa želiš imeti intenzivnejše odnose. Sama se počutiš hitro krivo za stvari, kjer bi to ne bilo vedno treba. Ta občutek krivde te potem zadržuje, da niso do prijateljic sproščena. Misliš, da one gojijo zamero, v resnici pa je najbrž tvoja notranja drža tista, ki te ovira pri bolj sproščenem kontaktu z njimi.

Ker si introvertirana, se tudi težje vključiš v pogovor, kjer je skupina. Delno se človek lahko tega nauči, da se začne premišljeno in zavestno vključevati v pogovor, ki poteka v skupini, kjer je več ljudi. Pri tem naj te ne odvrne prvi 'neuspeh'. Praviš, da si se ob neki priliki vključila, pa se je izkazalo, da je bilo neumestno, ker so se pogovarjali o nečem drugem. Če boš večkrat poskušala – pri tem misli na to, da ti vključevanje 'vadiš' in da je prvo, da sploh govoriš, ne pa, koliko druge s tem navdušiš – boš počasi spoznala, da se vključevati pravzaprav ni tako težko. Če boš opazovala, kako to drugi počno, boš videla, da se mnogim zgodi, da se vključujejo v pogovor, ko je njihov prispevek manj umesten, pa tega še opazijo ne!

Delno pa je res, da smo ljudje različni in da nismo vsi enako 'družabni', taki, da bi bili v ospredju, ko smo v skupini. Ta lastnost seveda nima nobene zveze s človekovo vrednostjo, z njegovimi sposobnostmi in znanjem. Važno je, da človek ve, kakšen je in da sebe takega kot je, sprejme. Potem ni več nezadovoljen, ker je drugačen, ker ni tak kot so drugi, ker ve, da ima svoje kvalitete, ki so pač drugačne.

Rada bi imela fanta, da bi končno imela občutek, da te ima nekdo rad. Človekova največja želja in tudi potreba je, da doživlja ljubezen s strani drugega. V dobi odraščanja bi naj otroku to potrebo zadovoljevali starši, kasneje v odraslosti pa seveda partner, fant, dekle, mož, žena. Kako si ti doživljala ljubezen staršev? Si imela občutek, da ti je ljubezni manjkalo? Smiselno je analizirati, pregledati, kako je bilo s tem odnosom.

Vprašuješ se tudi o smislu življenja. To so lahko dosti mučna premišljevanja in iskanja. Res pa je, da si v obdobju, ko se človeku ta vprašanja pojavijo, saj mora vsak najti svoje odgovore na smisel svojega bivanja. Če razmišljaš o smislu svojega življenja, pomeni, da se ukvarjaš s pravimi stvarmi. Narobe je, če si človek teh vprašanj ne bi postavljal in bi živel brez odgovora nanje. Če si verna in hodiš v cerkev, je smiselno, da ob teh pomembnih vprašanjih res moliš in prosiš za razsvetljenje, kaj je zate v življenju najbolj primerno.

Pripoveduješ tudi o bratu, ki te je v preteklosti otipaval.

To je gotovo neprijetna in zoprna izkušnja, ki ti je ostala kot grenak spomin. Še sedaj vpliva na tvoj odnos z bratom in morda tudi na odnos do fantov.(?) Koliko ta izkušnja barva tudi tvoj odnos do same sebe?

Ker govoriš o svoji pesimističnosti, ti svetujem naslednje: zavestno se vprašaj, kaj lahko najdeš pri sebi, na sebi dobrega, pozitivnega. Kaj so tvoje dobre lastnosti, kaj tisto, kar imaš ti, a morda mnogi drugi sploh nimajo? Ne omalovažuj tega dobrega, kar imaš, kot da ni nič vredno!

Tudi se ne prepuščaj svojemu negativnemu občutku, da nisi dobra in ne opuščaj dejavnosti, ki ti uspevajo ( govoriš o opustitvi animatorstva). Nisi verjela neki osebi, ki je tvoje delo pohvalila! Verjemi, kaj drugi povedo pozitivnega o tebi!

Ko prebiram tvoje pisanje, si ne morem kaj, da ne bi povedala, kaj mislim, da imaš ti pozitivnega: ocenjujem, da si inteligentno dekle, ki ima dobro sposobnost opazovanja samega sebe, ki zna stvari zelo dobro besedno izraziti, ki se ukvarja s pravimi življenjskimi vprašanji, čeprav te stvari trenutno zelo obremenjujejo. Domnevam, da imaš dober občutek za ljudi, da znaš presoditi, kaj doživljajo.(?)

Svojo samopodobo boš lahko izboljšala le, če se boš zavestno usmerila na tisto, kar imaš dobrega in ne gojila le misli na svoje negativne strani!

Ne glede na to, kako ti je težko, je smiselno, da se sedaj usmeriš na to, kar je tvoja trenutna naloga: šola in učenje ter pozitivno zaključen razred. Tega si zmožna. S problemi, ki te begajo in težijo, se boš še ukvarjala. Zaenkrat jih odloži, porini ob stran.

Pa še to: če najdeš priliko, ti svetujem, da se o svojih razmišljanjih, dvomih, dilemah, bolečinah tudi s kom pogovarjaš. Verjetno bi bilo primerneje, da bi to bil odrasel človek, ne tvoj vrstnik, čeprav je včasih tudi pogovor s prijateljico, vrstnico lahko zelo dobrodošel. Lahko se javiš tudi še kdaj na gornji naslov.

Želim ti vse dobro in predvsem veliko poguma!

Lep pozdrav

Anica

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Komentarji 

 
#5 Misery 2009-10-01 21:39 okej, h! :) sej vidš spodej moj mail, ane? pošl mi tja en mejl, pol pa ti bom posredovala druzga, na katerega grem večkrat. pa si pol lahko dopisujeva. men bi se to zdel ful fajn..
ajd, se kej tipkava :)
Citat
 
 
#4 h 2009-10-01 19:07 živjo,
meni se pojavljajo isti problemi.vedi da nisi sama.ns je še veliko takih, hei a bi se dopisovala po mailu, mogoče si lahko pomagava.
aja sori k tok pozn pišm
čau
Citat
 
 
#3 Misery 2009-08-20 18:50 O, Ina!
Oprosti, ker šele zdaj odgovarjam, ampak prej nisem opazila tega komentarja. Sicer pa nimam nič proti dopisovanju - nasprotno, rada bi si dopisovala s tabo! Če boš le videla ta komentar:)
Tukaj ti bom napisala naslov, ki ga sicer ne uporabljam za dopisovanje, ampak raje dam tega, ker ne razkriva mojega pravega imena;) Če mi boš odgovorila nanj - - ti bom potem poslala moj gmail naslov, ki ga uporabljam pogosteje.
Lep pozdrav,
Misery
Citat
 
 
#2 ina 2009-06-12 18:32 hej Misery?
Tako kot pravi Roxy- res nisi edina! sem starejša od tebe, pa sem se našla v veliko stvareh, občutkih, ki si jih (zelo dobro) napisala! mogoče bi si lahko kaj dopisovali po mailu?..
sicer pa ti želim veliko lepih spoznanj o sebi in drugih!!!
Citat
 
 
#1 Roxy 2009-05-30 16:59 Ola Misery oz. Victory!
Nisi edina! Ne misli si, da si sama, veliko nas je takih! Nič ni narobe s tabo! Ne misli na poklic, če je odločitev zanj predaleč, glavno, da dobro zdelaš razred.Napiši si na list papirja ZMOREM VSE in ga večkrat poglej!! Tvoj nick je Victory! Zapomni si! Vse zmoreš, počasi, daj si čas!!! junaki vedno znova vstanemo;)!
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4885-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti