Dragi Dnevnik, danes ti imam toliko za povedati. Ne boš verjel, ampak na ribarjenju je bilo super! Sem ti rekel! Niti sam ne morem verjeti, da je temu tako. Bilo je neverjetno ...
Saj veš, kako zna biti Nekdo tečen. Bil je tudi danes, ampak mu je oproščeno. Saj veš, da ne ribarim rad, in če me Nekdo ne bi prisilil, ne bi doživel vsega tega. Ujel sem Zlato Ribico!

Ne, ne! Ni šlo tako hitro. Saj veš: priprave, pa čakanje, da kaj zagrabi, pa še polno čudes za katere sploh ne vem, čemu služijo. To ti naj pa kar Nekdo razloži, on je mojster ribarjenja, ne jaz.

Kakorkoli že, zagrabila je! Jaz sem samo sedel in čakal, ko je nekaj potegnilo. Pogledal sem, kaj za vraga ... Videl sem jo! Nekaj časa sva si gledala iz oči v oči. Nisem vedel kaj naj, prvič sem ribaril in še takšen ulov! „Pozdravljen! Jaz sem Zlata Ribica. In ti?“me je spogledljivo vprašala in še kar strmela vame. „Jaz sem Te Ujel!“ sem odvrnil, čeprav ne vem, kako je zvenelo. Bil sem ker malo preplašen in imel sem čisto suha usta. No, saj veš, da nisem spreten govorec. Na mojo srečo se je samo nasmehnila in prikimala. Bilo mi je kar malo tesno. Vedel sem, da moram nekaj reči, drugače bom izpadel kot bedak. „Zlata Ribica praviš, da si? Izpolnjuješ tudi želje?“ „Morda!“ in se tako nasmehnila, da bi jo... „Odvisno od tega kaj želiš in kaj si pripravljen storiti.“ Takoj sem vedel, da bo hudo, a sem sprejel. Kaj pa naj bi storil? Lahko bi vse skupaj končal in izpadel amater, kar tudi sem, ali pa nadaljeval in upal. „Ti samo povej, kaj imaš v mislih, pa se lahko dogovoriva.“ „Za zdaj bi bila voda OK.“ Dobila je svojo stekleničko vode, po tem sva še malo klepetala, da sva se bolje spoznala. Kaj vse počne, ne moreš verjeti! Lahko bi našteval, ampak trenutno sploh nimam nič v glavi, tako, da ti o tem povem kdaj drugič. Z njo je bilo zabavno. Imela sva se super: kot, da letiva skozi oblake, plujeva po morju ... Vedel sem, da bo tega enkrat konec, zato sem se opogumil. „Kaj pa je z mojimi tremi željami?“ „Tri želje? Pa si jih zaslužiš?“ Malo sem bil zbegan, ampak kar bo pač bo. „Hm? A misliš, da si jih nisem?“ „Naj bo. Saj si si jih zaslužil! Dobiš željo, ampak samo eno! Kaj bi rad?“ No ja, ena želja je še vedno bolje kot nič. Imam pa problem, kaj sploh želim? „Si lahko zaželim tebe?“

Neeeeeeee! Nisem se zaželel tega! Kaj si neumen?! Saj nisem ti, kaj takega bi si lahko zaželel samo Dnevnik! Še sreča, da sem bil z njo in ne s teboj. Ona se je samo nasmehnil, pogledala v tla, malo zardela, me spet pogledala in igrivo pripomnila: „Zate bom naredila vse! Obljubila sem ti in to bom tudi držala.“ „Kakšno si me pa želiš?“ mi je šepnila na uho. Ker pa sem bil utrujen zaradi celodnevnega dela in še lačen, z praznim želodcem pa se res ne da misliti, sem bleknil, kar sem imel v glavi in si zaželel ...

„Ej stari, kakšen je bil ulov? Je kaj prijemalo?“ Nekdo se je spet smejal, saj poznaš njegov smeh, ko ne veš, kaj bi rad od tebe, samo veš, da nekaj hoče. Potem me je še potrepljal po rami in dodal: „Jaz sem čisto crknjen! Greva kaj pojest? Lačen sem tako, da se mi moti.“ „Ti kar pojdi, jaz te počakam pri avtu.“ „Kaj? Nisi nič lačen? Si že kaj jedo?“ „Sem! Sushi iz Zlate Ribice...“