| ponedeljek, 18 maj 2009

Laurin oče želi usmerjati hčerkino življenje, čeprav je stara že 23 let in dokončuje študij. Namesto nje odloča o nadaljnem izobraževanju, o finančnih vprašanjih … Tudi ostali člani družine ne kažejo nobenega razumevanja.

Živjo.

Problem je vse skupaj napisat, ker je toliko tega... Se opravičujem, če bo pismo delovalo zmedeno in nametano...

Sem študentka. Letos imam status absolventa. Imam še nekaj izpitov za narest, ampak to ne bi bil nek problem, če ne bi imela očeta, kakršnega pač imam. On ne ve za te izpite, že brez tega mi dela dovolj problemov. Non stop me sili, naj že enkrat naredim diplomo (jaz imam v načrtu diplomirati septembra, on pa čisto znori, in vztraja na juniju), grem naprej delat (po njegovo) preko študenta in se naslednje leto (2010/11) vpišem v podiplomski študij. Misli, da bom po narejeni diplomi še vedno imela status, da bo on lahko še vedno \"veselo kasiral\" otroške dodatke (naše finančno stanje ni ravno rožnato). Pa tudi misli, da se jaz lahko že letos vpišem v podiplomski program, ki se bo izvajal šele čez dve študijski leti... Tako je razumel neko svetovalko na CSD in zdaj to pri njem velja za sveto. Tak je, da vprašanja postavi zelo komplicirano, in ga je verjetno ženska narobe razumela in mu povedala, kot je pač mislila, on pa je to pograbil. Aja, imam tudi mlajšega brata, tako me oče sekira tudi zaradi njega, kao da bom jaz kriva če ne bo jeseni dobil rep.štipendije, da ne bi mogel dobiti študentskega kredita, da bo poli on moral prodati stanovanje, ... (za vse pa sem kriva jaz) ... Tudi vse veselje za nadaljevanje študija me je minilo. Sprva sem bila navdušena nad idejo, zdaj pa samo \"čakam\", da naredim diplomo in imam mir.

Non stop tudi govori, kako me je on spravil do izobrazbe, kakršno imam. Kao da je on tisti, ki mi financira šolo in vse, pa to ni res. Imam štipendijo in delam preko servisa (sicer res za sramoten zaslužek, ampak vseeno). Odkar sem na faksu, si vse plačujem sama, od lanskega leta pa mu vsak mesec dajem nekaj denarja (najprej je bilo 100 evrov, kasneje 150, zdaj pa že 200). Za moje pojme to ni malo denarja, to sigurno zadošča vsaj za polovico položnic, če ne še več. On pa se obnaša, kot da to ni nič, da si s \"tistimi sto evri\" nima kaj pomagat.

Mama mi pri tem ni v nobeno pomoč. Nikoli mu nič ne reče. Brat je še slabši. Med tednom živi v štud.domu, in ga domače zadeve praktično ne brigajo. Dostikrat naredi med vikendom prepir, ker zine, kar mu pač pade na pamet, potem pa gre nazaj v dom, midve z mamo pa moramo prenašati očetovo norenje.

Do zdaj sem edino rešitev videla v tem, da bi se odselila, pa skoraj ne verjamem več, da bo potem boljše. Verjetno bi me non stop klicaril pa grozil, ali pa hodil okrog \"mojega stanovanja.\" Poleg tega za kaj takega nimam dovolj prihrankov (nekaj čez 2000 eur)... dvomim, da je to dovolj za začetek (rada bi najela kako manjše, že opremljeno stanovanje). Tudi fanta nimam, da bi npr lahko šla k njemu (samo 1x sem hotela enega pripeljati domov, pa me je oče skoraj ubil, ker je bil fant po očetu Bosanec). Sploh ne vidim nobene rešitve. Ne predstavljam si več, kako bi lahko bilo čez par let, ko bi bila na svojem in bi bilo vse vredu. Najraje bi si kaj naredila, pa za to tudi slučajno nimam poguma.

Komaj še prenašam vse pritiske, ki jih imam nad sabo. Res je, da sem za vse neopravljene izpite do neke mere kriva sama, ampak bi mi bilo dosti lažje, če bi imela mir za učenje. Tudi spim zelo slabo... Že od nekdaj imam problem, da ne morem in ne morem zaspati, zdaj pa se zbujam sredi noči, nonstop pa imam neke čudne sanje.

Prijatelji in sodelavci ne vejo, kakšne razmere imam doma. Oni mislijo, da imam pač malo bolj starokopitne starše, ki pa ne delajo neke zdrahe.

Saj ne vem, zakaj vse to pišem. Vsaj za odtenek bolje se počutim, ker sem \"dala ven\" in še vsaj nekdo poleg mene ve, kako se počutim.

Hvala za vaš čas, ki ste si ga vzeli za branje.

 

Pozdravljena Laura!

Hvala za zaupano nam življenjsko zgodbo. Gotovo ti mora biti težko nenehno prenašati očetovo nezadovoljstvo, določanje tvoje prihodnosti in dobesedno finančno izsiljevanje. Na koncu tvojega pisma se zdi, kot da si se nekako sprijaznila s svojo usodo, se vdala v to, da bo oče tudi v prihodnosti določal potek tvojega življenja.

Sama pa ti lahko samo čestitam. Glej, redno si uspela doštudirati, se pravi, da si med manjšino zelo pridnih študentov v Sloveniji. Še veš, ob študiju ti je uspelo tudi delati, zaslužiti lasten denar za sebe, celo za starše in še za prihodnost uspeš odgovorno varčevati. Zares si lahko zgled mnogim.

Najprej te želim spodbuditi, da si znova zastaviš vprašanje, kaj si pravzaprav želiš početi po končanem študiju? Če se lahko v tvoj želeni podiplomski program res vpišeš šele čez dve leti, bi bilo najbolj smiselno začeti iskati redno službo, ki bi ti omogočila dobro finančno osnovo za kasnejše samostojno življenje. Zamisli si, kje bi si želela delati, spremljaj razpise na raznih koncih, začni pošiljati prošnje. Ob tem pa uspešno opravi še zadnje izpite, ter jeseni diplomiraj. Čez dve leti lahko še vedno nadaljuješ s podiplomskim študijem med delom, se pravi, da še vedno puščaš odprto možnost nadaljnjega študija, če te bo takrat še zanimal in veselil.

Če živiš doma in tudi sama uspeš kaj zaslužiti, se mi zdi prav prispevati za del svojih stroškov svojim staršem. Sprašuješ se, kakšen znesek je pri tem ustrezen. Mogoče je najbolj enostavno, da za en mesec zbirate vse račune za hrano, stanovanjske in druge izdatke, konec meseca seštejete, delite s 4 in tisti znesek prispevaš.

Praviš, da situacija pri vas doma v finančnem smislu ni ravno rožnata. To je žal realnost marsikje v Sloveniji, zato je pohvale vredna tvoja pomoč staršem. A vendar otroci ne morejo biti pomemben dodaten vir izboljšanja družinskega proračuna, saj se moraš končno pripraviti tudi na svoje samostojno življenje, starši pa, če le niso hudo bolni, zagotovo lahko še kako dodatno zaslužijo in so s tem tudi sami bolj finančno neodvisni.

Laura, mlada si, pravzaprav na prvem večjem življenjskem razpotju in začetku samostojne poti. Sedaj je čas, da začneš ne le sanjati o svojem želenem načinu življenja, temveč tudi začeti ga uresničevati. Sama si omenila svojo željo, ki se trenutno zdi tudi nuja tako zate kot za starša, da bi se odselila in živela v najeti sobi. To se mi zdi zelo primerna rešitev zate, četudi te trenutno najbolj skrbi tvoj finančni problem, če bi zmogla plačilo najemnine na daljši čas in seveda ob tem še ostale stroške samostojnega življenja. Glede na tvojo pridnost sem prepričana, da bi ti uspelo. Zato bi te spodbudila k aktivnemu razmišljanju v tej smeri. Če te skrbi, da bi te oče tudi kasneje v zasebnosti tvoje najete sobe nadlegoval, mu nisi dolžna povedati, kam greš, saj nima tudi on nobene pravice ti ukazovati in določati stila življenja. Še več, s svojim odnosom do tebe, sam sebi koplje brezno, saj te njegov odnos tako obremenjuje, da zagotovo ne boš želela pogostih stikov z očetom, dokler vsaj količkaj ne spremeni svojega pogleda na tvoje osamosvajanje in svojih želja po tvoji finančni pomoči in odnosu do staršev.

Verjamem ti, da se trenutno zelo težko učiš, saj nisi mirna, bremeni te nenehno nerganje očeta in doživljanje tudi posledic bratovega upiranja očetu, ne razumeš, kako da se mama ne postavi za tebe in ne zaustavi početje tvojega očeta. Premisli na katere stvari lahko vplivaš in na katere ne moreš. Na to, kako se do staršev vede tvoj brat, kako reagirata tvoja starša, na to ne moreš vplivati. Lahko pa vplivaš na svojo sedanjost in bodočnost, na čimprejšnje dokončanje študija, čimprej dobljeno dobro zaposlitev, na svoje korektne odnose s starši, kar vključuje tudi jasne meje njihovega vtikanja v tvoje življenje in tvoje pomoči staršem. Najprej potrebuješ pogoje za svoj študij, kasnejše samostojno življenje, zaposlitev, tako, da je čisto na mestu tvoje razmišljanje o čimprejšnji preselitvi od staršev, sploh, ker neurejeni odnosi doma že vplivajo na tvoje nenehne skrbi, živčnost in sedaj še težave s spanjem. Potrebuješ veliko poguma in spodbude za ta korak, ki se ga boš gotovo veselila, ko ga storiš.

Upam, da sem ti dala vsaj kakšno idejo kot pomoč za odločanje in prevzemanje odgovornosti za samostojno življenje. Pogumno naprej, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 joco 2009-05-18 21:08 Hm…imam podobne izkušnje…slučajno kdo ve ali se da priti v stik s temi osebami, ki tukaj pišejo svoje težave…Lauri bi rad namenil nekaj besed… Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3506-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti