| ponedeljek, 11 maj 2009

Zrela žena že šestnajst let živi v družini, v kateri ni nikoli kaj posebno »škripalo«, dokler ni mož zbolel, ona pa se je zapletla v odnos z drugim moškim, katerega posledica sedaj je nosečnost. Razdreti dve družini, sprejeti notranjo krivdo …?

Spoštovani!

Enostavno se moram z nekom pogovorit, ampak moja \"težava\" je taka, da se ne morem iskreno pogovorit z nobeno prijateljem(ico), ker bi bil vsak preveč šokiran. Če bi mi kdo pred letom rekel, da se mi bo to zgodilo, bi rekla \"da je zmešan\". Namreč, poročena sem že šestnajst let in z možem imava tri otroke, v družbi smo poznani kot družina \"ki klapa\", vsako nedeljo v cerkev... Pa tudi v resnici ni v najinem zakonu nikoli posebno \"škripalo\". Hudo je postalo, ko je mož pred dvema letoma izvedel, da je bolan in se že dve leti bolj ali manj neuspešno zdravi (HCV). Imajo pa njegova zdravila zelo hude stranske učinke (depresija...), tako da se je tudi najin odnos \"razrahljal\", kljub temu da sem se vseskozi iskreno trudila... A očitno sem premalo molila, ker v veri sem vedno iskala svojo moč, a prav tu me je mož pustil \"precej na cedilu\"... No, nima veze, dejstvo je, da sem se proti svoji volji pred več kot pol leta zaljubila v drugega, on pa še bolj vame..., tako da tudi ko sem večkrat poskušala prekinit stike, je vedno vztrajal..., ker ima tudi on težave v svojem zakonu (jih je imel že prej). In najin odnos je pripeljal tudi do tega, da sva si postala intimna, posledica pa je sedaj moja nosečnost! Mož sploh ne sluti, da sem ga varala in skupaj sva se odločila, da naredim splav, ker glede na njegova zdravila sploh \"ne bi smela\" zanositi... \"Lubček\" mi pravi, da bi šla lahko skupaj, ker si želi otroka, predvsem pa mene, jaz pa sem se šele sedaj zavedla, da pravzaprav ne glede na to, da ga imam zelo rada, ne želim razdreti dveh družin... Raje prevzamem odgovornost za svoj \"greh\" (varanje in splav!), ki bo verjetno, če bom zdržala pred možem zamolčati, predvsem psihične narave, saj se mi je zgodilo ravno tisto, kar sem vedno rekla, da pa ne bi storila...(varanje in splav!!). Menim, da je bolje, da tako storim, kot da razkopljem dve družini in mislim, da tudi moj mož ne bi prenesel, da bi ga zapustila. Danes vem, da sem ravnala strašno neodgovorno in lahkomiselno, zato bom pač \"plačala\". Sem sicer zelo pozitivno usmerjena oseba, pa vendar mi sedaj vse skupaj nič ne pomaga... Še lani poleti sem razmišljala o tem, kako sem lahko srečna, ker stojim možu ob strani... Kaj menite, zakaj moramo ljudje v življenju dati skozi določene (tudi krute) izkušnje? Pa nisem nikoli nikogar obsojala za kakšna dejanja, zato samo upam, da tudi Bog mene ne bo prehudo sodil...

Lepo pozdravljeni!

 

Glede na to, da je že nekaj časa odkar ste napisali pismo, ne vem, v kakšem toku dogodku in doživljanja se sedaj nahajate.

Pri svojem odgovoru bom poskušala izhajati iz tega, kar ste napisali.

Pravite, da ste pozitivno naravnana oseba, da ste verni, da vaša družina na zunaj klapa, da ste stali možu ob strani, ko je zbolel … To so same dobre stvari in ko človek tako gleda na sebe, je lahko s seboj zadovoljen. In vendar se vam je zgodilo nekaj popolnoma drugega. Videti je, da je razočaranje nad seboj sedaj ena od vaših največjih težav. To je tudi nekaj, kar vam brani, da bi se drugače lotili položaja, v katerem ste se znašli. Še vedno branite svoje dobro ime. S človeškega stališča popolnoma razumljivo. Pa vendar: take stvari, ki se nam zgodijo tako rekoč proti naši volji, v nasprotju z vsem, kar imamo za prav in dobro, nam kažejo, kako krhki smo, kako nemočni, kako odvisni od nagonov in potreb, ki nas vodijo. Ob tem vidimo, da nimamo razlogov za to, da bi bili ponosni na to, kakršni smo. To je situacija hude stiske. Hkrati pa je tudi velika priložnost, da začnemo znova. Če ste verni, je to položaj za ponižno molitev in prošnjo za pomoč. Šele takrat molimo kot pravi kristjani, ko se zavedamo svoje nemoči in neuravnovešenosti. Takrat smo tudi bolj pripravljeni in sposobni prevzemati posledice svojih dejanj.

Do drugih in do sebe imamo seveda tudi svoje odgovornosti. Zelo prav ravnate, ko niste pripravljeni razdirati dveh družin in povzročati stisko še drugim, predvsem svojim najbližjim. Sedaj, ko poznate svojo ranljivost, boste bolje vedeli, kako se vam je treba izogniti priložnostim, kjer vas lahko zanese.

Vaš položaj kaže še na nekaj: situacija, v kateri ste se znašli ob bolnem možu, ki mu sicer stojite ob strani, vas očitno pušča v stanju, ko dajete, se praznite, sami pa ostajate nezadovoljeni. Poglejte, kaj je tisto, kar bi tudi vas napolnjevalo in zadovoljevalo. Samo takrat, ko boste imeli občutek, da res živite polno, ne boste imeli potrebe po iskanju tega drugod.

Želim vse dobro, predvsem pa pogumno soočanje s svojo nemočjo in majhnostjo.

Anica

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 11 maj 2009
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 romano 2015-10-06 06:17 Namesto komentarja bom raje razložil svojo situacijo. sem 30 let starejši kot žena in 5 let je odlično klapalo. potem sem jo pustil v trujini, kjer je študirala in se zaljubila v nekega domačina. Komaj tri mesece je vse trajalo. Ko sem se vrnil, sem zvezo razdrl. Kako naprej sedaj? Žena pravi, da me ne ljubi več in tudi onemu se je odpovedala. Pravi da se bo žrtvovala in skrbela za otroke a spala ne bo več z mano, da pač potrebuje čas, da sploh ugotovi, če se lahko jubezen povrne. Kaj na naredim? Kako naj se obnašam, kaj naj jo dovolim in kaj ne? Vzel sem ji vse telefone in prevozna sredstva za vsaj en teden, da se malo prepričam, da ne bo več komunicirala z tem tipom. Ne vem kako naprej, kaj storiti, da imam vsaj malce možnosti, da nama povrnem kar sva izgubila. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 12968-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti