| ponedeljek, 11 maj 2009

Špela ima doma težko situacijo, saj se zaveda, da njeno rojstvo drugače kot pri njenem bratu ni bilo načrtovano, kar se zadnjem čase pozna v drugačnem odnosu staršev do nje ali do mlajšega brata. Poleg tega pa se tudi primerja s svojimi vrstniki, ki nimajo tako strogih staršev …

Pozdravljeni,

sem 23letna študentka, končujem s študijem, in moj problem je ljubosumnost do brata. Pomoč sem iskala že na drugih mestih, a nikoli nisem dobila odgovora. Zato res iskreno upam, da mi boste lahko pomagali.

Do pred enim letom nisem bila ljubosumna na brata. Imela sva sicer bratsko-sestrske spore, a nič resnega. Rada sva preživljala čas skupaj in se v splošnem dobro razumela. A zadnje leto, intenzivneje zadnje pol leta, imam prave napade ljubosumja.

Prvi vir mojih težav je situacija doma. Kakšna je? Živim v stanovanju s starši in bratom, ki je v zadnjem razredu osnovne šole. Deliva si majhno sobo s pogradom. Oče ima pri nas že od vselej glavno besedo. Kar se mi ne zdi narobe. A problem je v tem, da mamo pogosto ponižuje, zatira in ji (vsaj kolikor vidim) ne izkazuje posebne hvaležnosti in pozornosti. Mislim, da bi si mama zaslužila boljši odnos. Nenazadnje je za skoraj vsa gospodinjska dela zadolžena ona (oče se jih niti ne pritakne), hodi na vse roditeljske ipd. sestanke, dosegla je enako stopnjo izobrazbe in zasluži več kot oče. Zdi se mi, da se tudi brat približuje vrhu družinske lestvice samo zaradi spola. Že odkar pomnim se starša do njega obnašata bolj spoštljivo. Ne nadirata ga zaradi malenkosti, udeležen je v družinskih razpravah, odločitvah in zelo redko nasprotujeta njegovim stališčem (ne glede na to, kakšna so). Imam občutek, da imata oče in še posebej mama brata raje kot mene. To je težko dokazati. A vsaj mami pogosto \"upade obraz\", ko pridem domov jaz, misli pa,da je prišel brat. Poleg tega je bil brat načrtovan otrok, jaz pa sem bila še izvenzakonska. Starša nista imela niti skupnega stanovanja, niti šole končane, vem, da nisem bila preveč zaželena. In da sta razmišljala, če bi me sploh obdržala. Saj ne da brata zdaj preplavljata z ljubeznijo, nista tak tip človeka, a vseeno mislim, da jo je bil deležen vedno več kot jaz.

Drugi vir mojih težav so primerjave. Vedno sem bila \"pridno dekle\". Šola mi je dobro šla, potepala se nisem, žurala nisem, doma sem pomagala in delala preko servisa že odkar pomnim. Moji starši so bili vedno precej strogi, obiski samo za rojstni dan, omejena tv in računalnik, gospodinjsko delo, omejeni odhodi ven, spat ob določeni uri ... In tega sem se pridno držala. Kaj vem zakaj. Se mi je zdelo, da že vedo kaj je dobro zame in jih nisem hotela razočarat. Pa še malo strahu verjetno. A zdaj ko gledam rezultate, se mi zdi, da sem očitno nekaj narobe naredila. Še vedno si delim sobo z bratom, še vedno imam določeno uro, ob kateri moram it spat, moji prihranki so od avtomobilskega izpita in nujnega nakupa računalnika povsem pošli ... Primerjam se s svojimi vrstniki in zdi se mi, da bi morala pri svojih letih doseči že več. Primerjam se tudi z bratom in ugotavljam, da je dosegel zdaj več, kot jaz v njegovih letih. To me straši, jezi in nervira.

Moj največji strah je, da bom čez 5 let še brezposelna živela doma. Spremljala bratov vzpon v družini in družbi in obupavala. Ne vem, kako naj pridobim več spoštovanja staršev. In morda si ga niti ne zaslužim, dokler živim doma na njune stroške. Kaj mislite? Morda je edina rešitev odhod od doma. Imam fanta, imava se rada, a najina zveza še ni zrela za skupno življenje. Pa tudi sredstev nimava zadosti.

Zadnje 14 dni se mi pojavljajo nočne more. So ponovitve dogodkov, ki so se zgodili podnevi doma. Očetovo nadiranje brez razloga, mamino zagovarjanje brata ob problemu, kjer nima prav. Poniževanje in dajanje v nič zaradi izbire študija, ki je ne odobravata niti zdaj, ko sem pri koncu in bi se lahko že oba \"sprijaznila\" ... Nevzdržno je. Občutek imam, da bom eksplodirala in kaj naredila sebi ali komu drugemu. Prosim pomagajte mi.

Špela

 

Draga Špela

Odgovarjam na tvoje pismo in upam, da ti bom lahko pomagala vsaj malo. Kajti premalo poznam tvojo situacijo, da bi ti mogla resno pomagati. Prvo vprašanje, ki se mi postavi ob branju tvojega pisma, je, kaj delaš oz. študiraš…? Praviš, da ti šola ni delala težav, ne vem pa, kje si danes? Potem mi odmevajo tvoje primerjave, kaj vse so drugi dosegli, česa ti nisi. Kaj pa si ti dosegla v življenju?

Ena dobra vaja, ki ti jo toplo priporočam, je, da si narediš seznam vseh tvojih dosežkov ( v šoli, med prijatelji, v prostem času, ustvarjalnih,…), tudi takih, ki se ti morda zdijo brezzvezni ali samoumevni, npr., da si končala osnovno in srednjo šolo. Potem si naredi seznam svojih talentov in sposobnosti, kaj vse znaš delati, v čem si dobra. Temu dodaj še seznam svojih osebnostnih lastnosti.

Dostikrat s primerjanjem z drugimi izgubimo pogled na lastno vrednost, ko pa malo pogledamo po lastnem seznamu, vidimo, da imamo kar dosti dobrih lastnosti. Upoštevati je treba tudi, da primerjave z drugimi niso nikdar dobre, ker je vsak vreden po tem, kar je. Če že, potem primerjaj sebe v teku časa: kaj je drugače (bolje, slabše, novo) sedaj, kot pred pol leta, enim letom, dvema…

Glede tvojega občutka, da te starša ne marata oz., da te imata manj rada kakor tvojega brata… Si se mogoče kdaj pogovorila z njima? Razumem, da je zelo težko za osebo, če ve, da ni bila zaželena, da ni prišla o pravem času. Včasih je dobro poiskati pomoč kakšnega svetovalca.

Glede tvoje prihodnosti, kje boš čez 5 let, je veliko odvisno od tega, kaj boš naredila danes. Ti imaš dosti talentov in sposobnosti. Najbolje je, da razmišljaš o samostojnem življenju, kako se boš postavil na svoje noge. Ne moremo spremeniti drugih ljudi, lahko pa spremenimo naš pogled in kako se odzovemo na okoliščine in dogodke.

Ljubosumje je eno od čustev, v tem primeru je ljubosumje do staršev, pomanjkanje starševske pozornosti, žal okoliščine v katerih si se ti rodila niso enake tvojega brata, to je dejstvo in tega ne moreš spremeniti, lahko samo sprejmeš in, ko sprejmeš to dejstvo gradiš svoje življenje. Pri vseh čustvih, ki nas prevevajo, moramo paziti, da smo mi gospodarji naših čustev in ne obratno. Želim ti veliko korajže in poguma v nadaljnji življenjski poti.

Marjana Korošec

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2666-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti