Komaj 13-letna Katkarinca ima zelo gorečo željo po redovniškem poklicu. Vendar pa se ji poleg ovire njene mladosti pojavlja tudi vprašanje, če nima morda premajhne vere, saj težko usklajuje svoje vrednote z vsakdanjim življenjem. Duhovnik odgovarja ...

Živjo!

Jaz imam v bistvu dva problema. Prvi problem: zelo si želim v redovniški poklic. To je res tisto, kar mi v življenju nekaj pomeni in zato si tudi želim na vse mogoče duhovne vaje, dneve odprtih vrat in nevem kaj še... Problem pa je, da sem stara v bistvu šele trinajst let (ja vem, so mi že povedali da sem ful mlada ;)) in zato me starši zelo bremzajo pri tem. Sej v bistvu se nimam prav dosti za pritožit. Moji starši me pustijo na tabore Mladih za Kristusa (to je ena laična skupina) dokaj pogosto in na duhovne vaje v Želimlje mi tudi nobenkrat niso prepovedali. Ampak se je zakompliciralo. Prejšnji vikend sem bila na taboru Mladih za Kristusa, naslednji vikend, naj bi bil TBG vikend (Mladi za Kristusa - bend), na katerega mi je bilo dovoljeno iti pod pogojem, da je slabo vreme in ne gremo v vinograd. Vikend je odpadel, zato sem vprašala, če grem lahko za vikend na duhovne vaje pri Notredamkah, vendar mi niso dovolili. 20-22. marca je spet tabor z YFL-jem (kratica Maldih za Kristusa) in jim za to ful težim, s tem da je sestra prostovoljna misjonarka za Albanijo (širi YFL ;)), to pomeni, da tja mora iti in albanija je ob istem času, kot PDA (ime vikenda, ki je od 20.-22.3.), oči gre ob istem času v Francijo, kar še dodatno oteži zadevo. To pomeni, da bo mami, če mi dovolijo da grem, ostane sama doma s tamalim bratcem (starejši bo verjetno bolj malo doma). Po tem si želim še na dan odprtih vrat, kjer se predstavijo Cerkveni redovi in bi mi veliko pomenilo, če bi lahko šla - pa o tem problemu še kasneje nekaj napišem, ker zdaj šele opisujem situacijo. Rada bi šla še v Želimlje, za kar si sploh ne upam več vprašat in bodo po vsej verjetnosti odpadle, rada bi šla še na srečanje (al\' kar koli že) krščanskih karizmatičnih (?(kaj to sploh pomeni???)) skupin, ki sploh ne vem več kdaj je. S tem, da morete vedeti, da so mi dovolili, da grem z odraslim pevskim zborom v Rim enkrat maja v četrtek (to pomeni sredi šole in najhujših testov), prosim jih tudi, če mi konec julija dovolijo na evropsko konfereco z YFL-jem v Torinu (seveda tako, da ne plačam jaz, ker je to po tem zagotovilo, da ne grem). Toliko o taborih in duhovnih vajah in vsem tem. To pa ni edini problem. V šoli zadnje čase malo zaostajam (letos imam že tri trojke in prejšnji petek sem samo z Božjo pomočjo namesto cveka dobila štiri pri spraševanju angleščine (brez, da bi se kaj učila sem ji morala razlagati o nekih potresih ampak pustimo to, ker je že izven teme...)). Oči mi je zadnjič moral razlagat fiziko, pri čemer se nisva razšla ravno z najboljšimi odnosi, matematiko mi je v šoli razlagala specijalna pedagoginja, ker ne morem hoditi ne na dopolnilni ne na dodatni pouk, učiteljica mi je zato za cela dva tedna prestavila rok kdaj bom vprašana (ja, celo rok mi je dala, kar se pri njej zeloooooo redko zgodi, predvsem to, da takole za dva tedna prestavi rok, ko je že dogovorjen...). Pouku dostikrat ne morem več sledit tako kot sem prejšnja leta, zato se moram doma učit, česar pa v bistvu ne znam, ker tega nisem nikoli potrebovala (razen angleščine za spraševanje, geografije, nemščine in pri zgodovini letnice in imena), zato mi tudi v šoli začenja malo škripat. Pri flavti je ogromen dosežek, če jo vadim petkrat na mesec (kar pomeni mučenje pri urah, zato slab dan in po tem slaba volja povsod - tudi pri delu za šolo, za katerega se ne spravim in temu se reče začaran krog...). No to je na grobo opisan tisti prvi \'\'posvetni\'\' problem.

Drugi \'\'duhovni\'\' problem: No tu se pa stvari malo zakomplicirajo. O teh stvareh je malo težje govoriti,, zato se je pač treba poskusit malce bolj vživet vame. Zelo si želim postati res prava Kristusova učenka. Taka, ki je niso samo besede ampak tudi dejanja. A ko skušam kar govorim tudi delat se zalomi. Ne morem, ker nimam vere. Včeraj po pepelnici smo imeli v cerkvi še eno predavanje? o evharistiji in pater, ki je predaval je rekel nekako takole: \'\'Zakaj se cerkve praznijo? - Zato, ker ni vere!\'\'. In Jezus pravi: \'\'Zato, ker imate malo vere,\'\' jim je dejal. \'\'Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: \'Prestavi se od tod tja!\', in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.\'\' (Mt 17,20). Ja od kod pa jaz lahko dobim toliko vere? Še tako lepe besede mi je ne morejo dati! Preprosto nimam ne moči, ne volje, da bi delala to kar oznanjam, ker preprosto nimam dovolj vere. Moje življenje je pravzaprav zelo razcepljeno. Po eni strani me ne bo nihče mogel prepričati, da Boga ni, in da on ni največji car (bi mogla car z veliko pisat?) kar jih je in da me ne ljubi, ne posluša, mi ne pomaga, se ne meni zame, da me ne kliče, in vse kar paše zdraven. Resnično imam rada Boga in bi Mu rada posvetila svoje življenje. Obožujem ure preživete z njim v molitvi in nikoli ne neham mislit Nanj. Po drugi strani pa nimam moči, da bi živela tako, kot je On učil. Vedno neko zmrdovanje pred delom, knjige in računalnik, ki sta \'\'nujna\'\' sta pomembnejša od učenja in pomoči v hiši. Sproti pozablajm na vse obljube, ki sem jih dala (zdajle sem se že treh spomnila, ki jih ne izplnjujem) in ukaze, ki jih dobim od stareješih od sebe. Prijateljem povem res vse kar se mi zgodi, kar pomeni, da pri tem tudi opravljam ipd.. In spet en del mene hoče videti in vedeti vse o vsem. Zato si tudi tako želim na dan odprtih vrat (omenjenega zgoraj ;)), mami pa me v takih stvareh (še posebej ko se gre za redovnice - do zdaj še nisem smela nikamor, čeprev se že nevem koliko časa menim za obisk pri uršulinkah (ki me mimogrede sploh ne zanimajo)) vedno močno bremza z trditvijo, da sem premlada za take odločitve in da bom to rzmišljala šele v srednji šoli (bolj na meji s faksom, ko pa bi jaz že oddala kandidaturo).

Res ne vem kaj naj naredim. Čemu naj se najbolj posvetim. In vse ostalo? Vse potrebujem (razen une razcepljenosti), pa je stvari preveč, premalo - kakorkoli že. In kod naj dobim vero? In kje naj dobim moč? Že v naprej hvala za odgovor.

Mir in dobro!

Katkarinca

PS: Nisem vedela, kako naj označim to temo, zato sem to dala pod duhovnika, ker se mi zdi, da ima vsaj malo pojma tudi o posvetnih rečeh, na drugi problem, pa mislim, da mi lahko odgovarja samo duhovnik.

 

Draga Katkarinca, pozdravljena.

Sedaj je že mesec april, okoli Velike Noči, ko praznujemo največji praznik naše vere. In o veri se sprašuješ na koncu pisma. Kako dobiti vero? Vera je Gospodov dar. S svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem nam je Gospod pokazal pot do iskrene vere v Očeta, Boga ljubezni in resnice.

Vsem nam je dan ta dar vere. Od nas in od našega okolja pa je odvisno, kako dar vere gojimo. Pri tem nam pomagajo molitev, dela usmiljenja, potrpežljivost, sprejemanje in ostale kreposti. Pri tem nam pomagajo naši bližnji, prijatelji, učitelji in drugi. Naša rast v veri potrebuje dobro nego.

Ob prebiranju tvojega pisma tako slutim, da se ne spopadaš samo z vprašanjem vere kot take, temveč predvsem z vprašanjem svoje konkretne življenski poti in poklicanosti. Še več, po eni strani se sprašuješ o redovniškem poklicu, po drugi pa se soočaš s precejšnjimi težavami v šoli, pri igranju flavte, pri odnosih z očetom itd. Želja po redovniškem življenju je gotovo plemenita želja. V tej želji se najbrž tudi skriva tvoja poklicanost. Vendar pa te moram pri tvoji mladostni gorečnosti in pri tvojem iskanju opozoriti na dve stvari.

Prva stvar je povezana s šolo. Šola ti ponuja okolje, kjer razvijaš svoje darove. Tam pridobivaš znanja, ki ti bodo kasneje koristila v življenju. Ta znanja zadevajo tvojo splošno razgledanost kakor tudi konkretna področja, kot je matematika, fizika itd. Če morda sedaj ne razumeš, zakaj so npr. določene metematične formule pomembne, ti kar takoj povem, da jih boš še precej rabila v prihodnosti, tudi če boš redovnica. Sam kot redovnik še vedno potrebujem in uporabljam tista znanja iz osnovne šole, pa iz srednje šole, pa iz univerze. Talenti, ki jih sedaj razvijaš v šoli, ti bodo koristili kasneje v življenju; če boš redovnica, ti bodo ti talenti koristili pri oznanjevanju Kristusovega oznanila. Tisti talenti, ki jih ne boš razvila v šoli, ali pa jih boš celo zavrgla, ti ne bodo na voljo, ko boš kasneje želela delati za dobro sveta. Kako škoda bi bilo, če bi ti ti talenti, ki bi jih ne razvila, onemogočali dobro oznanjevanje Kristusa. To bi bila katastrofa! Zato ti svetujem, da se z vso marljivostjo in vnemo lotiš šole. Tvoja prva poklicanost v tem času je pridobivanje novih znanj in utrjevanje že pridobljenih znanj. Pri vsem tem tako ne gre samo za vprašanje vere. Gre za vprašanje tvoje vztrajnosti v majhnih stvareh. Kdor bo vztrajen in priden v malem (npr. pri matematiki), bo vztrajen in priden tudi pri velikem.

Druga stvar se tiče tvoje mladosti. Čudovit dar je, če spoznaš svojo poklicanost že mlad. Tudi sam sem relativno mlad začel svojo duhovniško in redovniško pot (pri osemnajstih). Vendar pa ni šlo vse tako gladko. Veliko veliko stvari sem se moral še naučiti. Predvsem pa sem se moral učiti potrpežljivosti. In tega se še vedno učim. Zdi se mi, da človek raste v svetosti le počasi in s potrpljenjem. Očetje iz prvih stoletij Cerkve svetujejo, da kadar si mlad človek navdušeno želi splezati v nebo, ga je potrebno potegniti za noge nazaj na zemljo, da se najprej nauči živeti. Bog sam se je učlovečil, da nam bi pokazal, kako so tudi vsakdanje zemeljske stvari nekaj pomembnega in svetega. Mimogrede, tudi Mala Terezija je najdevala Gospodovo prisostnost predvsem v majhnih in vsakodnevnih stvareh. Tako si tudi ti povabljena, da najdevaš Gospoda v svojih bližnjih, v šoli, v svojem srcu. Če Gospoda ne moreš prepoznati v svojem vsakdanu, potem ne gre toliko za to, da ti manjka vera. Manjka ti ponižnosti. Brez ponižnosti, kot pravi sv. Avguštin, pa ne pridemo do večne blaženosti, do večne sreče.

Katkarinca, dejstvo, da si mlada, je dar in ne ovira. Res je, da si premlada za vstop v samostan ali v redovniško hišo. Ne gre za to, da nisi poklicana – poklicanost boš odkrila in jo že odkrivaš v svoji notranjosti in v pogovoru s prijatelji, starši, duhovnimi spremljevalci. Gre za to, da samostani ne morejo vzeti nase bremena tvoje mladoletnosti. Za tvojo vzgojo so najprej odgovorni tvoji starši. Kljub temu pa dejstvo, da si mlada, ne pomeni, da moraš sedaj zavreči željo po redovništvu. Verjami mi nekaj: če te Gospod kliče danes, te bo ta isti Gospod klical tudi čez leto, pet let, deset let. Ti v času šole pridno nabiraj znanja in kreposti za bodoče delo v Gospodovem vinogradu. Ko bo napočil tvoj dan, pa pogumno reci »da.«

Do takrat pa veliko blagoslova, potrpežljivosti in ljubezni do majhnih in preprostih stvari in ljudi okoli tebe.

Bog te živi!

p. Peter

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2847-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti