Nika Joger | torek, 31 marec 2009

Image Post? Sliši se tako ... težko, če mora trajati 40 dni in 40 noči. Če bi veljal samo podnevi, bi to pomenilo, da bi se v poznih urah lahko po mili volji nažirala s čokolado, to omamno pregreho in šibko točko marsikaterega ljubitelja sladkih okusov. Če bi post veljal samo podnevi, bi to pomenilo, da moram svoje želje samo malce preložiti, malce počakati, pa bodo izpolnjene.

Ni to super? Po eni strani se postim, po drugi pa kljub temu dobim vse, kar se mi zahoče. Opa, nekdo mi ugovarja. Pravi: »Ne goljufaj same sebe.« Kaj, goljufam?? Saj podnevi ne jem čokolade! »Je to bistvo? In kaj imaš od tega ti? In kaj imajo od tega tvoji bližnji?« Hja, ni sicer lahko priznati (saj kdo pa uživa v priznanju, da se moti), ampak dejansko ima ta nekdo prav. Če jem čokolado skrivaj, le ponoči, sem kot kak farizej, ki se na zunaj kaže lepega, pravičnega, ki obsoja vse, ki jim podnevi postni sklepi padejo v vodo. Ko pa se farizejev dan nagne proti koncu in ga nihče več ne vidi, si priredi bogato požrtijo.

Če prav pomislim, je dobro, da se držim nečesa, ker s tem utrjujem svojo voljo. Mogoče pa lahko vseeno sprejmem ponujeno čokoladico ali z njo razveselim prijatelja. Tako storim nekaj zase (utrjujem samo sebe), nekaj za druge (s pozornostjo jim pokažem, da mi nekaj pomenijo) in za Boga (z mojo odpovedjo čutim z Njim breme, ki ga od Njega terja brezmejna ljubezen do nas). Z ljubeznijo in z zavedanjem o smislu posta pa tudi teh 40 dni in 40 noči ni več tako težkih. Ker vem, zakaj so!
 

Zadnja sprememba: torek, 31 marec 2009
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3440-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti