| ponedeljek, 30 marec 2009

Ali sta lahko občutek manjvrednosti in nesamozavest posledica mladostnega posmehovanja s strani vrstnikov?!

Pozdravljeni!

Na vas se obračam, ker bi rada nekaj napotkov, pomoči.

Kaj je pravzaprav moja težava.Sem študentka, ki pa se še vedno srečuje z občutki manjvrednosti, nesamozavesti.

S prijateljico sva se pogovarjali, da je to lahko posledica tega, ker me je sestrična in še nekaj prijateljic v mladosti zafrkavalo oz. posmehovalo. Npr. sestrična bi nekaj rekla in potem smo se vsi smejali. Kako jaz danes doživljam svet? Ko sedim v razredu in slišim da se nekdo smeji, si njaprej mislim, da zaradi mene. Na faksu mam občutek, da bom naredila kaj narobe, da si drugi mislijo da ne spadam na faks. Počutim se žalostno...ampka imam lepe dneve. vsekakor.Samo skrbi me to, ker tudi fanta nisem še nikoli imela. Ker mi v glavi še vedno odmevajo besede drugih kakšen moraš biti...in tako sem si mogoče razvila neko predstavo da moram biti idealna, popolna, da bi me kdo sploh sprejel.ljudi ki jih ne poznam ali z menoj niso preveč previdni ignoriram. ampak v tem smilsu, da jih enostavno obsodim, da se posmehujejo, in jim ne dovolim blizu, da me ne bi mogli prizadeti.

Nekje sem slišala, da posmehovanje najbolj odvzame ženskost. In to občutim. Ker se še vedno počutim na nek način otrok. Ker me je strah pokazati svoje sposobnosti, svoje telo Zato se obračam na vas. Prosila bi vas za vaše mnenje, kakšne spodbudne besede, kakšne knjige ki bi jih prebrala. in kaj še lahko naredim, kako še lahko začnem svoj proces zdravljenja. Na kratko sem vam opisala moja čustva. Saj veste da bi lahko še marsikaj drugega.

Lp, Romana

 

Pozdravljena Romana!

Vesela sem, da ste se opogumili in nam zaupali svoja občutja, ki niso lahka in smo jih mnogi kdaj v življenju srečali.

Ugotovili ste že, kaj vas moti, odkrivati ste začeli tudi možne vzroke za svoja doživljanja manjvrednosti. Odlično. Veselo naprej. Za samopodobo vsakega človeka je odločilnih veliko dejavnikov. V predšolskem obdobju pravijo, da je v nas zakoreninjene že 80% naše kasnejše samopodobe, ki jo takrat v največji meri dobimo od staršev, ki nam sporočajo, da smo dobro, pridni, ubogljivi, njihovi srčki ali pa da smo poredni, da nas ne marajo, da nas bodo kar stran dali itd. Ta prva izkušnja nas pogojuje do druge faze, ki se ponavadi prične z vstopom v šolo, v polni meri pa pokaže v času pubertete. Vedno več nam pomeni mnenje vrstnikov o nas in vedno manj mnenje staršev. Spet dobivamo nove informacije, kdo in kakšni smo. Po puberteti pa je končno čas, da začnemo osebnostno dozorevati, ter si oblikujemo svoje lastno mnenje o sebi, ki, kolikor sami želimo, upošteva tudi mnenje nam pomembnih drugih oseb.

Ste torej na tej, zadnji stopnji, ki je po eni strani zahtevna, po drugi strani zelo osvobajajoča, ko nisi več vezan na mnenje drugih ljudi in posledično ne doživljaš občutkom, ki so vam trenutno tako lastni.

Za začetek se zavedajte, da niste tako pomembni, da ste v središču sveta, v središču vsakega pogovora med vašimi vrstniki, kaj šele med sošolci na fakulteti. To je misel, ki dosti pomaga, samo, ko jo zmoremo sprejeti.

Kot drugo premislite: ali vas res kdorkoli tako dobro pozna, da o vas pove tisto, kar vi resnično ste? Ali je pač, sploh v dobi šolanja pač 'moderno', da se predvsem vodje skupin važijo pred drugimi s svojim opravljanjem, obrekovanjem, klevetanjem, dajanjem različnih grdih nadimkov in podobno. Razumeti morate, da kar govorijo, verjetno z resnico o vas nima nič skupnega, pač pa to počno zaradi utrjevanja svojega položaja v skupini, kjer so. Zakaj bi si torej k srcu jemali opazke, ki nimajo z vami nič skupnega? Sploh, ker sedaj razumete motiv teh, ki vam jih dajejo? Glavo pokonci, četudi bi se to še kdaj ponovilo se jim nasmehnite in upoštevajte pravilo, da neumno vprašanje razoroži neumen odgovor.

Kako pa si lahko sami pridobite svojo pozitivno samopodobo. Pravzaprav je to mozaik vašega odnosa do lastnega telesa, do vašega čustvenega in razumskega sveta, pa vaših socialnih spretnosti, seveda tudi dosežkov v šoli.

Mogoče vam bo pomagalo, če najprej navedem znamenja osebe, ki sebe sprejema takšno kot je:

1. Ljudje, ki sebe sprejemajo takšne, kot so, so srečni ljudje. Prvo znamenje sprejemanja samega sebe je prav doživljanje sreče, notranjega zadovoljstva. Vedno si v družbi z osebo, ki ti je všeč – s samim seboj. Četudi so drugi kritični ali neprijazni, bodo tisti, ki imajo sebe resnično radi, zares prepričani, da je prišlo do težav v komuniciranju. Če to ne drži, bodo domnevali, da ima kritičen in neprijazen človek osebne težave. Žal jim bo za tega človeka, ne bodo pa se jezili nanj.

2. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, z lahkoto pristopajo k drugim ljudem. Bolj kot sprejemamo sami sebe takšne kot smo, v večji meri predvidevamo, da nas bodo tudi drugi imeli radi. Samozavestno vstopimo v sobo polno neznancev in se vsem predstavimo. Imeli se bomo za dar, ki naj bi ga podarili s tem, da razkrivamo sami sebe. Druge ljudi bomo imeli za dar, ki naj bi ga vljudno in hvaležno sprejemali. Prav tako bomo uživali, kadar smo sami, to za nas ne bo boleča osamljenost.

3. Ljudje, ki sebe sprejemajo, so vedno odprti za ljubezen in občudovanje. Takemu človeku ni problem hvaležno sprejeti ljubezni drugega človeka. Zna sprejeti in ponotranjiti kritike in pohvale. Ne sumi v motive teh, ki hvalijo ali opozarjajo.

4. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, dobijo moč, da so svoj 'resnični' jaz. So pristni in zmorejo ustrezno in svobodno izražati svoja čustva in doživljanja. Ne hodijo naokoli v svojih različnih maskah, kjer se kažejo boljše pred drugimi. Ne trudijo se ugajati drugim, ker se zavedajo, da je njihova največja dolžnost, da so to, kar resnično so. Samo z izžarevanjem svoje edinstvenosti, se počutijo pošteni do sebe in drugih.

5. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, se sprejemajo prav takšne, kot so sedaj. Včerajšnji jaz je že zgodovina. Jutrišnji jaz je še uganka. Odklopijo se od preteklosti in ne živijo v pričakovanju prihodnosti. Osredotočijo se nase, kakršni so v sedanjem trenutku.

6. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, se znajo pogosto in z lahkoto smejati sami sebi. Kdor sebe jemlje preveč resno, je vase negotov. Sposobnost, da priznaš in se smeješ svoji krhkosti in norosti, zahteva notranjo gotovost, ki jo prinaša le sprejemanje samega sebe. Šele, ko vem, da sem v svojem bistvu dober, priznam tudi moje slabosti in omejitve.

7. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, imajo sposobnost, da prepoznajo svoje potrebe in zanje poskrbijo. Sebe sprejemajo v stiku z lastnimi telesnimi, čustvenimi, intelektualnimi, socialnimi in duhovnimi potrebami. Zavedajo se, da se dobrotljivost začne pri njih samih. Če sebe nimam rad, gotovo ne morem ljubiti drugega človeka. Človek, ki skuša prezreti svoje potrebe, je na samomorilski poti. Znajo poskrbeti za dovolj počitka, sprostitve, gibanja in zdravo hrano. Izogibajo se vseh pretiravanj in samouničujočih razvad, kot so prekomerno uživanje hrane, alkohola, cigaret, zdravil itd. Znajo uravnotežiti svoje potrebe s potrebami, željami in zahtevami drugih ljudi. Pozorni so na potrebe drugih ljudi ki jim pogosto sočutno pomagajo. Toda drugim znajo tudi reči NE brez dolgotrajnega občutka krivde. Poznajo svoje omejitve in potrebe.

8. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, o sebi odločajo sami. Svoja načela in vrednote jemljejo iz svoje notranjosti in jih ne kopirajo od drugih ljudi. Počno tisto, kar mislijo, da je prav in primerno in ne, kar mislijo in rečejo drugi. Ne bojijo se plavati proti toku, ter ostati celo sami s svojimi visokimi moralnimi normami, kadar je to potrebno.

9. Ljudje, ki sami sebe sprejemajo, živijo v dobrem stiku z resničnostjo. Ne sanjarijo in ne živijo v domišljijski predstavi sebe kot od drugačnem, idealnem človeku v drugem svetu. Sebe obravnavajo taki, kot so v resnici in druge ljudi takšne, kot resnično so. Ne obžalujejo, ker niso takšni, kot si drugi želijo, da bi bili.

10. Ljudje, ki sebe sprejemajo, so samozavestni. Samozavest je končno znamenje sprejemanja samega sebe takšnega, kot si. Jemljejo si pravico, da mislijo in se odločajo po svoje in ne sprejemajo, da se drugi ljudje odločajo namesto njih. Zagovarjajo tudi svojo pravico, da se motijo. Napake ne sprejemajo tragične, ampak so jim kažipot k pravilnim stvarem. Veselo sprejemanje samega sebe nas izziva, da smo samozavestni – da sebe spoštujemo, da odkritosrčno in pošteno povemo, kar mislimo.

Kako lahko izboljšate in okrepite svojo samopodobo? Začnite z majhnimi koraki. In naj vas pri tem vodi misel: Prizadevati si moramo za rast, ne za popolnost.

1. Na dogodke glejte kot na priložnosti in izzive. Vsak dogodek (sem sodijo tudi naloge s katerimi se soočamo v službi, doma …) je priložnost, da nekaj naučimo o sebi, o drugih, o življenju. Ko pomislimo, da imamo pred seboj problem ali težavo, nadomestimo to raje z besedo izziv ali priložnost.

2. Prav tako pomislite kako pogosto uporabljate besedi moram in ne morem. Kako se počutite, ko rečete, da nekaj morate narediti? Kaj pa če bi raje uporabili besedo hočem oz. nočem? Preizkusite in recite na glas: "Moram si vzeti več časa zase." Nato pa še: "Hočem si vzeti več časa zase." Ste občutili razliko? Raziščite kaj je v ozadju in kaj vam je bližje.

3. Govorite in mislite o sebi in o drugih dobro. To pomeni tudi, da se naučite vzpodbujati in pohvaliti samega sebe in druge.

4. Večkrat se vprašajte Kaj me dela edinstvenega? Kaj pri sebi cenimo, imamo radi, na kaj smo ponosni: lastnosti, vedenja, izkušnje; kaj nam gre dobro od rok …

5. In prenehajte se primerjati z drugimi ali z idealno podobo. Primerjajte se lahko sami s seboj, da bi ocenili svoj napredek in si postavili cilje.

Predvsem pa prenehajte čakati, da se bomo imeli več časa, da se bodo razmere izboljšale, da se bodo drugi spremenili, da bomo imeli večjo plačo … Ta trenutek lahko nekaj naredimo. Tudi tisoč milj dolga pot se začne s prvim korakom pravi kitajska modrost.

Upam, da bo teh nekaj idej zadostovalo, vsaj za vašo odločitev, da se končno že znebite bremen preteklosti ter svobodno zaživite v prihostnosti ter se veselite samih sebe, pokažite svoje talente, mnogi vam jih lahko zavidamo. Obdajte se s pozitivnim okoli sebe: prijatelji, ki vas znajo spodbujati, pozitivnimi knjigami (recimo Čar Samozavesti itd.), poslušajte glasbo, ki vas motivira in spodbuja, napišite si vse tisto, na kar ste pri sebi ponosni, da znate, ste dosegli, ste se naučili, pišite si lastne spodbude in si jih dajte na vidno mesto v vašo sobo.

In ko boste zopet obtičali, se oglasite, vam z veseljem pomagam na poti do do vašega veselega nasmeška ob pogledu na vašo podobo v ogledalu, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4810-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti