Se iz nore ljubezni žrtvovati, da izmiješ krivdo vseh, ki so te opljuvali, bičali in zasramovali? Ni lahko, vendar je On to storil. Kako je zmogel?
Štirideset dni je preizkušal svojo vero, se vadil v ponižnosti, volji, ljubezni.
Vrzi se dol! – Daj, bodi faca, bodi v središču pozornosti.
Spremeni kamen v kruh. – Kaj bi kompliciral, glej, po tej poti boš lažje prišel do cilja.
Padi predme in me časti! – Vzemi! Je užitek, da padeš dol, užitek, ki obljublja vse.
Človek, kakor mi, je občutil skušnjave hudiča. Zakaj? Ker je hotel postati trden. Ker nas ljubi. Ker je resnično ločil dobro od slabega in se odločil za Ljubezen. Ni le puhlo besedičil o tem, kar piše v Svetem Pismu. Ne! Vzel je križ na rame in ljubil, kakor je govoril. Do konca!
Kaj pa mi? Iščemo luknjo, kamor bi se sedaj skrili? Se jezimo vse v prek, da bi ta post že minil? Končajmo s tem. Recimo bobu bob. Recimo laži laž in se ugriznimo v jezik prej, kot nam ta utegne pobegniti. Saj hočemo biti srečni, kajne? Pa gremo ravno v napačno smer. Pademo vedno enako. V želji, da bi nas drugi ljubili, cenili, spoštovali, vzamemo čudovito zavit bonbon, ki v ustih greni. Naša vrednost je še manjša, navdajati nas začne malodušje, grize nas jeza, od povsod kuka razočaranje in cvre naše lahkomiselno srce. Kakšno pot torej ubrati? Pot v puščavo. V njeni tihoti in ponižnosti pred Očetom, seboj in ljudmi ter v trdni veri bomo zmogli polno zaživeti v hvaležnosti in ljubezni do Očeta, ki nas vsak dan znova odrešuje in nas po svoji krvi kliče v raj, kjer bo duša končno našla počitek in mir.