Današnji dnevnik lahko napišem na osnovi vprašanja – kaj me je danes najbolj nagovorilo?
Dopoldan sem imel zanimivo srečanje, kot  del usposabljanja novosprejetih paznikov. Dvakrat na leto je podobno usposabljanje. Sam jim predstavim zaporniško pastoralno dejavnost in vse kar je z njo povezano. Vesel sem bil navdušenja in elana, ki ga nosijo vsi te, ki stopajo na začetku pazniške poti. Podobno lahko primerjam z vsakim, ki začenja v življenju neko novo pot. Čez čas pa nam kar zmanjka navdušenja in elana. Svoje delo opravljamo rutinsko in če rečem »vsakodnevno«. Ko smo se dotaknili delitve verskih skupnosti, so me presenetili, da kar dobro poznajo to področje. Tudi njihov odziv, ki so ga ustvarjali z risanjem na simbolične majice (na papirju) – kako govorijo drugim o veri, odnosu do Boga – je bil zelo dober. Današnje dopoldne mi je dalo ponovno zagon, da se obrestuje, če se človek tudi na takšnem usposabljanju potrudi… mislim pa da bo čez čas potrebna še kakšna spodbuda.

Vrnil sem se v pisarno in tam prebil del popoldneva. Ob sedmih sem bil gost v klubu Cankarjevega doma z Manco Košir. Trije gostje smo predstavljali dve knjigi avtorice Rachel Naomi Remen: »Zgodbe ob kuhinjski mizi« in »Blagoslovi starega očeta« Tudi to srečanje je minilo v pestrem ozračju različnih mnenj.

Kaj me je danes nagovorilo? Dve srečanji, ki sta zaznamovali današnji dan.