Berem svoje življenje: Vsak dan znova zjutraj preberem kaj vse moram narediti, na kateri sestanek res ne smem zamuditi, koga vse moram poklicati … Zvečer preberem, kaj se je zgodilo čez dan. Prevečkrat berem kar mi napišejo tisti, ki naj bi vedeli, kaj je zame »najbolje«. Ali sploh razmišljam o tem, kaj berem? Ali berem, ker pač vsi tako delajo? Si dovolim kdaj kaj dopisati?

Pišem svoje življenje: Dovolim si biti neobičajna, drugačna, mogoče včasih malo čudna, ne upoštevam vedno prebranega … Vzamem si čas za sprehod, ko bi morala sedeti za knjigami. Sprejmem povabilo na čaj, čeprav vem, da se bom verjetno spet zaklepetala (pre)pozno v noč in ne bom izpolnila, tistega kar sem zjutraj prebrala. Ustvarjam svoje življenje, ki je več kot le kopija prebranega.

Berem in pišem svoje življenje:

So dnevi, ko svoje življenje večinoma le berem – takrat životarim - in so dnevi, ko svoje življenje berem in pišem skupaj z drugimi – takrat živim. Kar preberem, je temelj na katerem gradim. Če ne berem, ne zmorem pisati. Ljudje, ki jih srečujem zapišejo v moje življenje veliko lepega.

Včasih je kakšna stran prazna, ker ne dovolim drugim, da bi mi pomagali pisati. Ko dopustim, da moj svinčnik vzame v roke tudi kdo drug, lahko začnem tudi jaz spet pisati.

Življenje je prepletanje branja in pisanja. Ne smem pozabiti, da lahko berem in pišem skupaj z Njim: to je velika priložnost.