Pozdravljeni!

Sem dekle, ki išče in posluša... in že nekaj let mi v srcu čedalje glasneje odmevajo Jezusove besede \"Hodi za menoj!\". V tem času se mi je pripetilo mnogo čudovitih pa tudi manj čudovitih stvari in kadar sem podvomila ali obupala mi je vedno na čudovit način dal vedeti naj vztrajam in ne zaidem s poti. Vse skozi pa me spremlja grenkoba, ko pomislim na svoje starše. Njihov pogled na redovništvo na sploh je strašansko negativen. Duhovniki so po njunem mnenju gospodje, sestre pa dekle, ki imajo uničeno življenje in ne smejo razmišljati z lastno glavo in so strašansko neumne in zagrenjene... Za vse moje sodelovanje v župniji (animatorji, skavt itd.) pravita, da je le izguba časa in mi čedalje več prepovedujeta. Sama sem povezana s sestrami, bolj ali manj na skrivaj. Rada bi odgovorila na Njegov klic. Rada pa bi tudi, da bi se starša lahko veselila z mano. Kaj lahko storim, da bi jima pomagala sprejeti, da sestre niso neumni bavbavi in da je sv. maša vse prej kot izguba časa?
Hvala.

Tmauček

Draga Tamauček,

Gospod res kliče nekatere ljudi, da svoje življenje popolnoma posvetijo njemu in Cerkvi. To je poseben poklic, ki ga lahko nekdo začuti le, če je v globokem stiku z Bogom in tudi sam s sabo. Čim sta ta dva pogoja zagotovljena, počasi odpadejo skrbi glede tega, kaj o duhovnem poklicu mislijo drugi. Ne da to ne bi bilo pomembno, vendar postaja vedno bolj pomembno, da človek sledi temu, v kar se čuti poklicanega.

Ta dilema ni lastna samo ljudem, ki se odločajo za duhovni poklic, temveč tudi vsem, ki se odločajo, da stopijo v svetost zakramenta zakona. Tudi tukaj imajo starši in prijatelji večkrat kaj povedat. Po vsej verjetnosti z najboljšimi nameni, čeprav ne vedno z najbolj posrečenimi sredstvi. Zavedati se je treba, da je odločitev otrok, da se posvetijo, bodisi drugi osebi bodisi drugačnemu načinu življenja, selitev od doma pomeni pomembno spremembo ne samo v življenju mladega človeka, temveč tudi veliko spremembo v življenju staršev. Včasih so njihovi negativni komentarji bolj posledica tega, da jim je težko zaživeti na novo brez otrok. Vse prepogosto to zavira otroke (ki so včasih že krepko čez 18), da bi odrasli in naredili odločitve, za katere morajo prevzeti odgovornost. Življenjska odločitev, posvečeno življenje v redu ali v zakonu, je zagotovo ena od takšnih odločitev.

Draga Tamauček, želim ti veliko ljubezni do tistih, ki te ne razumejo, predvsem pa moči, da slediš temu, v kar te kliče notranji glas. Predlagam, da se o vseh teh stvareh pogovarjaš z usposobljenim duhovnim spremljevalcem, ki te bo poslušal in ti pomagal pri razločevanju tega, v kar te morda ali pa morda ne kliče Bog.

p. Damjan Ristić