Klemen Čeligoj | torek, 13 januar 2009

ImageOd nekdaj sem rad in veliko bral. Če bi našteval svoje »vloge«, bi prav mogoče navedel tudi vlogo bralca. Za pisatelja se pa nikoli nisem imel, čeprav včasih napišem kaj literarnega ali poljudnoznanstvenega. Ali to velja tudi za branje in pisanje lastnega življenja? Velikokrat se vprašam, kolikšen je moj vpliv na lastno življenje. Poznam kar nekaj deterministično usmerjenih ljudi, ki trdijo, da se je zaman truditi, ker je tako ali tako vse določeno. Na drugi strani pa je marsikdo bolj optimističen in pravi, da je veliko odvisno od nas, našega truda in prizadevanja.

V nedeljo je duhovnik pri pridigi govoril o tem, kako je človek ob rojstvu nepopisan list, na katerega vse življenje piše tako on sam kot tudi drugi. Strinjam se s to mislijo. Malo verjetno se mi zdi, da bi bil nekdo samo pisatelj oz. pisec (kdor nikoli ne prebere lastnega zapisa, bo težko napredoval v pisanju) ali pa samo bralec – mislim, da se v ljudeh prepletata obe vlogi. Od posameznika je odvisno, katera vloga je pri njem bolj prisotna. Med bralce (torej tiste, ki se ne trudijo, da bi posebej močno vplivali na svoje življenje) bi ljudje verjetno najprej uvrstili tiste, ki verjamejo v usodo oz. v to, da je »v zvezdah vse zapisano«. Druga skupina ljudi, ki jim mogoče marsikdo pripisuje, da svoje življenje bolj ali manj samo berejo, pa so oz. smo verniki, ki zaupamo v Boga in verjamemo, da bo On poskrbel za to, da »bo vse tako, kot mora biti«. O tem, ali je ta skupina pravilno uvrščena med bralce, sem se začel spraševati pred časom med druženjem z dobro prijateljico. Velikokrat mi je namreč, kot odgovor na mojo željo, naj ji (npr. izpit) dobro uspe, rekla, da bo že Bog poskrbel, da bo tako, kot je prav, da je. Sprva sem to dojemal kot nekakšno vdanost v »usodo« in prijateljico zato večkrat spodbujal, naj vendarle da vse od sebe in poskusi vplivati na situacijo. Ko pa sem jo sčasoma bolje spoznal, sem ugotovil, da pri njej ne gre za pasivnost in »branje svojega življenja«, pač pa ona še kako aktivno sodeluje pri oblikovanju lastnega življenja. Pri tem pa se zaveda, da ni vsemogočna in popolnoma zaupa v to, da bo Bog poskrbel, da bo zanjo dobro – četudi to mogoče pomeni kakšen neopravljen izpit. Ljudje namreč pogosto nismo pozorni na vse vidike oz. ne vidimo celotne slike (pa čeprav gre za naše življenje). To dobro opisuje primera s preprogo – človek jo gleda z zadnje strani, kjer vidi kup vozlov in nelogično povezanih niti, a ravno ti vozli so, čeprav ne izgledajo najlepše, nujno potrebni za čudovite vzorce na sprednji strani preproge – na strani, ki jo vidi Bog. Tako so lahko tudi nekateri dogodki v našem življenju (ki jih človeško oko sprva vidi kot slabe) pogoj za nekaj lepega in velikega. Odkar to vem, lažje razumem prijateljico in se od nje nemalokrat skušam učiti in ji slediti – skušam pisati svoje življenje z zaupanjem, da je med vsemi ostalimi pisali, ki prav tako pišejo zgodbo mojega življenja, tudi Božji svinčnik, ki ,za razliko od mojega, ne dela napak in ne potrebuje radirke.

Neka misel pravi, da zlo zmaga vedno, ko človek ne naredi nič dobrega. Podobno je menil tudi veliki fizik Einstein, ki je rekel, da svet ni nevaren zaradi tistih, ki delajo slabo, pač pa zaradi tistih, ki le gledajo in ne storijo ničesar. Torej bi svet bil (še bolj?) nevaren, če bi svoja življenja samo brali, zato bom skušal sam čim večkrat biti pisec lastne tragikomedije (beri: življenja). Svoje življenje bom seveda sproti tudi bral, hkrati pa dovoljeval nekaterim, ki jim zaupam, da ga berejo z mano. Upam, da bomo radi skupaj obračali liste. Tako torej jaz … Kakšna pa je tvoja odločitev?
 

Zadnja sprememba: torek, 13 januar 2009
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2497-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti