| ponedeljek, 15 december 2008

Mama se obrača na svetovalko zaradi nerešljivih težav s svojim sinom, ki je v puberteti ...

 

Spoštovani,

prišla sem do spoznanja, da težavam s pubertetniškim gimnazijcem starša nisva več kos. Kot da sva starša na enem bregu, sin na svojem; kot da sta razumevanje in ljubezen spakirala kovčke in odšla neznano kam.

Poglavitna težava v očeh naju, staršev, so seveda šolski rezultati. V osnovni šoli je bil večinoma odličen, v zadnjem razredu prav dober, saj ga je prav takrat pošteno zasukala pubeteta. Po najinem posegu (ukinitev računalnika, mobitela, izhodov), ki je sicer naletel na vihravo upiranje, je poprijel za delo in ocene bistveno izboljšal, vendar ne dovolj za zastavljeni odlični uspeh. In tudi ni šlo zlahka pripraviti ga do učenja. Upi za vpis na izbrano gimnazijo so splavali po vodi. Nama je skoraj odleglo, ker sva bila prepričana, da izbrane gimnazije ne bi zmogel, saj ni pripravljen delati in truditi se.

Ob začetku letošnjega šolskega leta smo skupaj dorekli načrt, ki vsebuje njegove obveznosti do šole, domačih opravil in ostalih aktivnosti (ukvarja se s športom), in kaj se glede na njegove sposobnosti od njega pričakuje. Pojasnila sva mu, da se na gimnaziji obeta precej več učenja, da je bistveno sprotno delo in prizadevanje za uspeh. Če je pripravljen delati in se truditi, bova prisluhnila njegovim željam, v primeru neizpolnjevanja sledijo sankcije. To mu je seveda v celoti jasno, ko pa sankcije uresničimo, pobesni, jih zavrača in išče načine, kako bi jih zaobšel. Pred letom dni nas je to njegovo uporništvo in nesprejemljivo vedenje v šoli (ko je zaradi nedela tonil in tonil vse globje v slabe ocene, je seveda postal aroganten, nekaj prešprical, trmoglavil, grozil in kar je še takega) pripeljalo na pogovore k psihiatrinji, kar je prineslo trenutno izboljšanje. Nič od vseh prizadevanj pa ne prinese dolgoročnih učinkov, da bi fant premagal svojo nemotiviranost in lenobo ter delal. Odgovornost za slabe ocene pripisuje nama in najinemu teženju pa profesorjem pa … Skratka, ne sprejme odgovornosti za svoj neuspeh.

Puberteta je v polnem zamahu, vem, da ga to bega, ampak vsi smo bili v tej fazi in smo se pač morali učiti. Brez dela ne dosežeš zastavljenega cilja. Njegovi cilji so sicer ambiciozni: da bo študiral, da bo imel dober poklic, da bo dobro zaslužil. (Delal pa ne bi.) Vse je bedno, nihče ga ne razume.

Trenutno je v šoli stanje tako slabo, da se bojim, da ne bo splezal. Pri skoraj polovici predmetov ima negativno oceno, pri drugi polovici pa večinoma komaj dve ali tri. Pri nekaterih predmetih si je nakopal še dodaten cvek, ko je popravljal prejšnjega. Načeloma se tudi njemu to zdi slabo, ampak naj kar midva znižava pričakovanja, ker je gimnazija pač težka. Za \"dober\" začetek je pokasiral tudi ukor učiteljskega zbora zaradi nepirmernega vedenja (ko se je pokazalo, da bodo rezultati slabi, se je postavil v staro vlogo arogantneža in izdatno jezikal). Žalosti me, da ne uvidi resnosti situacije, da ga vse te posledice ne streznijo. Sram me je, ker sploh ne obžaluje svojih dejanj. Nenehno se postavlja v vlogo žrtve. On da se uči, samo da midva tega ne vidiva, da sva krivična …

Spogledujem se z mislijo, da bi ga iz gimnazije izpisala in naj si najde delo. Misel je po eni strani strašljiva, po drugi pa ne vidim smisla v štiriletnem zgubljanju časa in živcev za njegovo nedelo. Bojim se, da bosta odsotnost motivacije in lenoba še poglobila prepad med nami.

Ne pričakujem, da lahko kdor koli čudežno odpravi naše težave. Verjetno ste tudi začudeni, da v vsem sestavku nisem o sinu napisala lepe besede. Skrajno težko je poudarjati lepe in dobre lastnosti, čeprav si jih nenehno priklicujem v misli, ko pa njegovo življenje postaja brezizhodno sivo. Pa tako sonce je bil.

Z lepimi pozdravi, mama

 

Pozdravljeni!

Vaša situacija je daleč preveč kompleksna, da bi zadostoval moj odgovor četudi na nekaj straneh in vaše uresničevanje le-tega. Vaš sin potrebuje pogovor, prav tako vidva oba skupaj, saj se jasno vidi, da vas on ne sliši. Logično je, da so vse rešitve samo kratkotrajno, saj so tudi vse vezane na nejgovo zunanjo motivacijo in ne njegovo notranjo, ki jo ima, samo ne za prave stvar. Tako, da če ste zato, mi pustite svoj mobi in se prihodnji teden srečamo. Sama sem večinoma ukvarjam s situacijami podobni vaši, zato vas zelo dobro razumem in tudi zagotavljam, da stvar ni tako nerešljiva. Zahteva pa kar nekaj srečanj, pogovorov (precej dobro se obnese metoda mediacije, za kar sem tudi usposobljena) in seveda njegovega truda, rezultati pa se ne bodo pokazali kar v nekaj tednih, do konca leta pa zagotovo, če se bo zavzeto lotil predlaganega.

Vse dobro vam želim, Andereja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4210-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti