Spomnim se, ko smo se s prijatelji z ulice podili po travnikih in se cele dneve igrali med drevesi. Imeli smo prave drevesne hiše, ki so imele celo ločene spalnice s čudovitimi baldahini in kuhinjo, kjer smo pekli blatne potičke z okusom po trobenticah. Imeli smo tudi potok, ki je tekel mimo te razkošne rezidence. Kmalu smo ugotovili, da mravlje, deževniki, ptice in, jasno, mi nismo edini prebivalci tistega koščka zemlje – v potoku smo odkrili paglavce. Imeli smo kakih osem, devet let in izvedeli smo, da se iz tistih spolzkih hecnih živalic razvijejo prave žabe. Takšne zelene. Od takrat naprej smo težili k temu, da bi naše nove hišne ljubljenčke videli postati odrasli. Z vso vnemo smo začeli nositi veliko kamenje od vsepovsod in naredili smo jim majhen jez. Vsak dan, če se je le dalo, smo jim vodo očistili odpadlega listja. Opazovali smo, kako so nekateri postajali večji in večji. In nekega dne smo jih nekaj ujeli in prenesli v manjšo posodo. In strmeli. In gledali. Opazovali. Strmeli. Tudi zamenjali vodo, saj se jim je moralo, kajne? Naenkrat je prišel težko pričakovani dan. Veliki paglavci so postali majhne žabice. Vzneseni in polni radosti smo jih razkazovali svojim staršem in se počutili, kot da bi nas Miklavž obdaroval tri leta zaporedoma.

Takrat se najbrž nismo popolnoma zavedali besede pričakovanje. Toda – bilo je razburljivo. Vedeti, da se bo jutri igra nadaljevala, vendar ne točno tako, kakor se je dan poprej. Da se bo nekoč zgodilo nekaj tako velikega, kot je preobrazba paglavca v malo žabo, čeprav si nismo točno predstavljali, kako naj bi to izgledalo.
Sedaj, ko je minilo že kar nekaj časa od brezskrbnih otroških dni, se sprašujem, ali še znamo pričakovati. Tako, z otroškim žarom v srcu in iskrico v očeh. Da se prepustimo in se razveselimo vsega, kar nam življenje ponudi na poti, čeprav nimamo točne predstave, zakaj naj bi bilo to dobro. Da se z veseljem prebudimo v nov dan – mogoče pa bomo dobili po mailu lepo verižno pismo ali uzrli na drevesu še nekaj rjavkastih listov, ki se trmasto držijo veje. Seveda še vedno pričakujemo, toda kot da bi nam bilo težko, vedno nas priganja neka nuja, da bi se vse zgodilo čim prej, po načelu 'prej, ko bo, prej bo konec'.
Zakaj se ne bi sedaj usedli, malo pokramljali s sitnim sorojencem, mogoče pregledali tista verižna pisma, ki se nam nabirajo v nabiralniku. Ali pa si v natrpanem urniku vzeli petnajst minut za jamranje o težavah in pomanjkanju časa. Mogoče z nasmehom na ustnicah pričakali tisto predavanje/sestanek, na katerega res ne bi šli, vendar vseeno gremo. Mogoče pa se bo danes zgodilo kaj posebno zabavnega.
Visoka pričakovanja so ključ do vsega …