Tanja Bolko | torek, 02 december 2008

ImageBilo je pred 'nekaj' več kot desetimi leti toda ob približno tem času, ko smo z bratoma in sestro še verjeli, da si sveti Miklavž osebno vzame svoj dragoceni čas in na predvečer svojega goda deli pridnim otrokom darila, porednim pa šibe.  
Doma smo najstarejši trije v svojih majhnih glavicah tedne prej že razmišljali, kaj vse bomo naročili Miklavžu, pozabili pa nismo niti na 't' mal'ga', ki še ni imel pojma, kaj si želi oziroma potrebuje, zato je padla ta naloga na nas, 't' v'like'. Z vso resnostjo smo več tednov tuhtali, ali želeno stvar resnično želimo in ali bi bilo morda bolje tega dobrega moža prositi za kakšno drugo, boljšo stvar in kaj bo, če Miklavž ne bo imel denarja za vse naše želje, če se zgodi, da prav tiste stvari ne bo več v trgovinah, kaj bo, če se dobri mož zaradi starosti zmede … Zato smo pismo Miklavžu, ki se je po navadi začelo z 'Dragi Miklavž, prosim, če mi letos prineseš …' največkrat zaključili nekako v stilu: 'Ni nujno, da vse prineseš, saj vemo, da imaš veliko dela … vsega niti ne potrebujemo…' Pisma so bila konec novembra napisana in zapečatena, se pravi izročena mami, vznemirjenje ob pričakovanju neznanega – nikoli nismo namreč vedeli, ali bo tokrat Miklavž upošteval naše želje ali ne – pa že močno vzbujeno in se je do večera 5. decembra le še stopnjevalo. Prav tako kot spraševanje, ali smo bili zadnje mesece, ko se je mami že splačalo groziti z Miklavžem, dovolj pridni. Ko takole gledam nazaj, se mi zdi, da je k vrednostim daril največ pripomoglo razburjenje ob pričakovanju v svetleč papir zavitih daril, ki je bilo navsezadnje vedno poplačano.
 

Zadnja sprememba: četrtek, 11 december 2008
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2392-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti