Piše: Maruša Lesar | torek, 25 november 2008

Image »Če imaš rad življenje, ne zapravljaj časa. Kajti čas je snov, iz katere sestoji življenje.«

Ker smo ljudje sila nenavadna bitja, sila nenavadno ravnamo s časom, ki ga imamo. (Oziroma ga nimamo. Kajti čas obstaja neodvisno od nas.) To nenavadno ravnanje s časom se pri večini ljudi odraža v dveh skrajno različnih oblikah vedenja. To sta vzorca, ki ju živimo, ker očitno premalo ljubimo življenje (če tako razumemo uvodno misel).

Prvo tako vedenje je, da čas prehitevamo. To je sicer nemogoče, a zdi se, da počnemo prav to, ko z nadzvočno hitrostjo zahtevamo takoj, kar nam bo čas tako ali tako prinesel. In to točno takrat, kot bi prinesel, če ga ne bi prehitevali. Kako to počnemo? Vedno se sprašujemo, kaj bo jutri, ker se bojimo, da bi zmanjkalo časa enako, kot zmanjka stvari. Kupujemo božična darila novembra, kličemo prijateljico, kdaj bo prišla, čeprav sva dogovorjeni, tečemo čez prehod za pešce pri rdeči luči, čeprav se bo čez sekundo prižgala zelena … Nočemo čakati. Ne znamo. Strah nas je, da stvari, dogodkov, ljudi ne bomo dočakali. In hitimo času naproti.

In čas tudi poskušamo zaustaviti. Posebno, ko bi se morali za nekaj odločiti. Nekaj narediti. Takrat nam polzi med prsti. Odteka neizkoriščen. Nočemo ga, ker s sabo prinaša odgovornost za odločitev. Naj čas odloči namesto nas. Naj se zgodi, kar se hoče. Nočemo tega časa. Želimo drugega. Takega, ki bo neobremenjen. In zopet zapravljamo čas. Ne, ne zapravljamo časa, zapravljamo svoje življenje.

Kaj naj storimo? Nekdo je rekel, da je svetnik tisti, ki polno izkoristi vsako minuto v svojem življenju. Poskusimo …
 

Zadnja sprememba: četrtek, 11 december 2008
(16 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2650-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti