Jutranja sveta maša v Dolnjem Logatcu – nekako običajno ob nedeljah! Ob izzivalnem evangeljskem odlomku sem imel v mislih predvsem ali imamo ljudje »štiri može« okoli sebe. Mislim, da jih potrebuje vsak. Vsak potrebuje nekoga, ki moli zanj – konkretno. In vsak je lahko opora  - vsaj z molitvijo. Pomembno je, da se kristjani učimo druge prinašati pred Kristusa… tudi če oni tega ne želijo – mogoče v svoji ohromelosti. Spoštovanja vredna mi je bila drža mož v evangeliju, ki so vztrajali, kljub veliki gneči. Ob 14h sem izpustil srečanje za birmance in njihove botre v logaški župniji – z dovoljenjem župnika seveda, kar pa me ne odvezuje, da se tudi sam ne pripravljam, da bi bil dober spremljevalec Mateju, ki me je izbral za botra.

S sestrami Misijonarkami ljubezni smo se ob 14.30 dobili na Povšetovi, da smo skupaj odšli v zapor. Svete maše se je udeležilo približno 25 obsojencev, ki so sodelovali pri oblikovanju sv. maše s petjem, branjem beril in tudi pri sooblikovanju pridige. Vsak potrebuje ljudi, ki bi zanj molili – še posebej zaporniki in tudi oni so pripravljeni moliti za druge. Kot smo se že z mnogimi po naših zaporih dogovorili, smo vsak večer ob 21h povezani med seboj v molitvi.

Zvečer me je doma čakala pizza – moja omiljena jed ob morski hrani seveda… Konec večera sem preživel ob prebiranju knjige Blagoslovi starega očeta.