Mehkužnost in zahodna kultura

Avtor:  Bogdan Žorž

Mehkužnost je lep star slovenski izraz, z bogatim pomenom ki se pa iz naše govorice vse bolj izgublja. Kdo bi vedel, zakaj? Morda to sploh ni slučajno, saj bi ga očitno morali vse pogosteje uporabljati, pa zaradi zgoraj opisane narcistične kulture tega pojava sploh nočemo videti!

V SSKJ je beseda »mehkužen« lepo obrazložena: mehkužen je tisti, »ki se zaradi navajenosti na udobje, zaradi pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni; ne bodi tako mehkužen in len; v mestih je življenje vedno bolj mehkužno«.

Imamo torej še en pojem, ki nam opredeljuje spet nekaj podobnega, kot smo opisovali v prejšnjih poglavjih. Le da je tokrat bolj v ospredju, poudarjen telesni vidik. Iz opisa v SSKJ pa je razvidno, da je ta telesni vidik dokaj širok. Gre za problem zmanjšanih telesnih zmogljivosti, zmanjšane odpornosti (vse do obolevnosti), pa tudi strah pred napori, obremenitvami. To že ni več čisto telesni vidik, ampak psihični. Iz primerov je razvidno, da izraz sam sega tudi na širše sociološko področje, ko navaja »mehkužnost mestnega življenja«. Če še naprej sledimo primerom v SSKJ, najdemo primer, kako so »uporni gladiatorji vlivali strah v kosti mehkužnim Rimljanom«. Spet primer, ki daleč presega okvir ozke posameznikove telesne drže!

Tudi mehkužnost ni izum moderne dobe. Že gornji primer nas opozarja na mehkužne Rimljane. Na množice ljudi, ki so se navadili udobja zmagovalcev, vojnega plena, sužnjev, ki so delali namesto njih. Na množice, ki so po rimskih ulicah zahtevale »kruha in iger«. Tudi krvavih iger gladiatorjev, ob katerih so se naslajali iz varne razdalje na tribunah Koloseja.

Rim je propadel, z njim rimska kultura in civilizacija. Tako kot grška in še marsikatera. Pomehkuženost je s tem propadom brez dvoma povezana, čeprav si tu ne upam zapisati, da je ravno glavni vzrok za ta propad.

In ob tem velikokrat pomislim na našo, sedanjo civilizacijo ali sedanjo kulturo, ki jo je Lasch poimenoval narcistična kultura. Ali ji ne bi lahko rekli tudi kar mehkužna kultura, oziroma, kar zveni bolje, kultura mehkužništva? Ali sledi temu mehkužništvu tudi razpad in propad naše, zahodne kulture, kakor so propadle vse kulture, ki so se pomehkužile?

Kaj pravzaprav je zahodna kultura? Naj mi bo dopuščeno, da, čeprav nestrokovnjak, o tem povem svoje mnenje. Oblikovati se je začela že davno. Če izpustim njene korenine, morda lahko iščemo začetke že v 4. stoletju po Kristusu, ko se je takrat še mlada Cerkev začela spogledovati z oblastjo. Že takrat je slast moči, oblasti in brezskrbnosti premamila mnoge znotraj Cerkve, da so začeli pozabljati, kako je Jezus izrecno poudaril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Ali ni ta slast oblasti, moči, bogastva - prav tista skušnjava, ki se ji je tako uspešno uprl Jezus po štiridesetdnevnem postu? Ali ni ta skušnjava našla svoje mesto v Evangelijih še posebej zato, da bi kasnejše rodove obvarovala pred zablodami? Vendar vse kaže, da za evropsko krščanstvo to ni bil dovolj močan poduk in da so bile skušnjave le prehude! In ko je enkrat ta »novi kristjan« okusil slast moči, ugodja, oblasti, bogastva, potem je pot nazaj postala strahovito težka. Vsa svetost je bila premalo! Ta kristjan je sicer izpolnjeval zapovedi in delal dobra dela. Pa je vendar storil tako kot pobožni, dobri - a bogati mladenić, ki je na Jezusovo povabilo, naj proda premoženje in hodi za njim - sklonil glavo in odšel! Vsi tisti sveti možje, ki so ponavljali Jezusovo povabilo k skromnosti, preprostosti, k odpovedi zemeljskemu kraljestvu (in v zgodovini Cerkve in krščanstva jih ni malo), so ostali in ostajajo preslišani!

Zahodna civilizacija torej ni krščanska civilizacija, je odklon od nje, je civilizacija, ki je preslišala Jezusovo opozorilo, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Kar naprej poskuša graditi nekakšno kraljestvo blagostanja, neomejene človeške moči in vednosti, uresničiti svoje »božje« kraljestvo kar tu, na zemlji! Žal pa se prav s to odklonsko civilizacijo in kulturo istoveti tudi vse večji delež tistih, ki imajo sami sebe za kristjane! Zahodna civilizacija je bolna civilizacija. Ali je tako bolna, da že umira?

Tako težko je verjeti takšnim črnogledim mislim! Dandanes jim, sredi Evrope, sredi tega razvitega sveta, ki v svojem znanstvenem in tehnološkem razvoju drvi naprej z neznansko hitrostjo, skorajda ni mogoče verjeti. Sredi Evrope, ki gradi družbo blaginje! Sredi napovedi o raju na zemlji, ki ga bo skoraj skoraj omogočil znanstveni razvoj. Tako blagodejno delujejo na uho vse te lepe besede in prijazne misli! Tako zelo, da jih brez posebnih pomislekov sprejemamo kar vsevprek, zlasti v znanosti, gospodarstvu in politiki. Saj, politik, ki ne bi govoril o družbi blaginje in o pravni državi, ne bi imel nikakršnih možnosti za uspeh na volitvah! In vendar je »družba blaginje« samo prevara, iluzija, izhajajoča iz človeške želje, da nadomesti ali izpodrine Boga, da si ustvari sam svoj raj na zemlji. Je prevara in iluzija, ki jo tako zelo jasno razgalja že svetopisemska zgodba o Adamu in Evi, o njuni pripravljenosti, da za to svojo silno željo, da bi postala bogova, žrtvujeta pravzaprav vse, celo raj, v katerem sta že živela! In tudi dandanes nam vse resne in znanstvene študije o tem, kako se v zahodnem »svetu blaginje« premosorazmerno z rastjo te blaginje razraščajo kriminal, revščina vseh oblik, odvisnosti in vse mogoče druge osebnostne, duševne in duhovne motnje, ne morejo omajati slepe vere v iluzijo »družbe blaginje«.

Še korak dlje: če dandanes nekdo kritično spregovori o iluziji »pravne države«, ga ves demokratični svet takoj obsodi kot sovražnika ljudstva in demokracije. Kar prelahkotno pozabljamo, da je tudi tako opevana »pravna država« samo iluzija neke zemeljske popolnosti, da gre tu spet za neko papirnato, torej materialno urejanje vseh medčloveških odnosov, ki pa vendarle niso zgolj materialni. Tudi pri pojmu »pravne države«, ki bi ga radi razvili kot vrednoto, gre v bistvu za odklanjanje neke višje oblasti nad nami vsemi, za zaverovanost v moč lastnih predpisov. Kot da bi pozabili na težave in tegobe judovskega naroda, kjer so pismouki in veliki duhovniki ter oblastniki Božjim zapovedim dodajali nove in nove, da bi pojasnjevali in olajševali urejanje vsakodnevnih življenjskih vprašanj. Sčasoma so nad temi predpisi začeli izgubljati pregled, sami so postali ujetniki svojih lastnih predpisov. Mar se nam z našo iluzijo pravne držve ne začneja dogajati nekaj podobnega? Ali nismo ob vsem poveličevanju svobode vedno večji ujetniki svojih lastnih predpisov? Tako hudi ujetniki, da se nam vse pogosteje hudo resna dogajanja v naših najvišjih oblastnih organih zdijo še najbolj podobna komediji ali farsi! A kaj, kot je opozoril Philippson in kot sem v poglavju o narcizmu že zapisal, v narcistični kulturi se obnašamo, kot da preteklosti ne bi bilo, če pa že je, je to idealizirana, poenostavljena preteklost.

Ne vem natančno, kdaj so modreci začeli opozarjati, da s to našo evropsko civilizacijo ni čisto vse v redu. Zagotovo pa jih je v zadnjih desetletjih vse več. Mnogi psihoterapevti pravijo, da ne gre več zgolj za neko prehodno krizo zahodne civilizacije, da gre za hudo in resno nevrozo, ki utegne brez korenitega zdravljenja zdrsniti v psihozo - če morda že ni. Psihoza pa počasi privede v propad! Torej je zahodna civilizacija hudo bolna. Prva resna opozorila o tej bolezni so se pojavljala že zdavnaj. Prihajala so iz vrst svetih mož, kakršen je bil na primer Bernard iz Clairvauxa v prvi polovici 12. stoletja, prvi med velikimi srednjeveškimi krščanskimi mistiki in pobudnik novega duha asketske preprostosti in osebne vere. Sledili so mu preštevilni, da bi jih lahko kakorkoli razvrščal, vse do današnjega dne. Prihajala pa so opozorila tudi iz vrst nestrpnih bojevitezev, kakršen je bil na primer Jan Hus tri stoletja kasneje, ki je skušal zdravljenje opraviti tako, kot to danes v medicini počnejo kirurgi, z ostrim rezom. Nekateri so uspeli uvideti bistvo problema, a jih okolje ni razumelo. Večina pa je opozarjala le na simptome, ne pa na bistvo bolezni. Bistvo postaja vse bolj jasno v zadnjih desetletjih, ko se razpadu vrednot, razraščanju vseh mogočih oblik samouničevanja, kulturnega, duhovnega in fizičnega, zelo očitno priključujejo še demografski podatki, ki opozarjajo na prenizko nataliteto evropskih narodov. Mar res evropski narodi umirajo in z njimi tudi evropska, zahodna civilizacija?

Najbrž res. Kot je najbrž res, da zahodno civilizacijo sestavljajo pomehkužene množice, ki so navidez zelo osveščene, napredne, razgledane, ko pozivajo k vrednotam svobode, pravičnosti, enakosti in enakopravnosti, človekovih pravic. Ampak to je vse prepogosto le kulisa, lepo okrašena fasada, kot pravi Lasch, za katero se skriva nič več in nič manj kot - starorimski vzklik: Kruha in iger!

Ali ima vse to kaj skupnega z razvajenostjo? Najbrž ni potrebno posebej utemeljevati. Pravzaprav bi najraje kar opustil vso znanstveno natančnost in dejal, da je vse skupaj en in isti problem!

Na Primorskem je zelo domač izraz scartanost. SSKJ pozna izraz scartati (pa tudi scartan) in ga razlaga kot »s pretiranim negovanjem razvaditi«. Čeprav SSKJ označuje ta izraz le kot pogojno dopusten, bi bil za naš primer odličen: lepo označuje celostnost vzgoje, ki vključuje tako telesno negovanje kot druge vzgojne prijeme - in nam spet nakazuje, da se vrtimo okrog enega in istega problema. A bom le ostal zvest svojemu naslovu, ostal bom pri razvajenosti. Lahko bi za to razvajenost uporabljali tudi druge izraze, druga imena, a to ni bistveno. Bistveno je, da vemo, kaj hočemo s tem izrazom povedati.

Žorž, Bogdan. Razvajenost: rak sodobne vzgoje, Celje, Mohorjeva družba, 2002