Urška Čuk | sobota, 01 november 2008

Pravkar so se poslovili sorodniki. Brat mojega starega očeta je prišel z družino na grob svojih staršev, bratov in sester in spotoma so se, kot vsako leto, ustavili tudi pri nas. Medtem ko sem z njimi klepetala in obnavljala vezi, sem za trenutek pomislila na to, da je življenje res lepo.

ImagePravkar so se poslovili sorodniki. Brat mojega starega očeta je prišel z družino na grob svojih staršev, bratov in sester in spotoma so se, kot vsako leto, ustavili tudi pri nas. Medtem ko sem z njimi klepetala in obnavljala vezi, sem za trenutek pomislila na to, da je življenje res lepo. 

Ob meni stopajo ljudje, katerim sem hvaležna za ljubezen in sprejemanje. Hvaležna sem jim za vse, kar so mi podarili in za vse kar so me naučili. Vesela sem se vsakega srečanja, ki me obogati, četudi se mi morda zgodi samo enkrat v trenutku. So ljudje, ki že celo moje življenje hodijo z mano vštric in so ljudje, ki jih srečam samo enkrat, pa vendar sem prepričana, da me je tudi tisto srečanje zaznamovalo. Prav tako se v teh dneh v mojih glavi prepletajo spomini o že pokojnih prijateljih in sorodnikih. Nekaj je tudi teh, s katerimi smo hodili skupaj po poti, pa so se naše poti ločile z njihovo smrtjo. Kot vsaka ločitev, so tudi te bolele, s seboj pa so nosile večne »zakaje« in »čemuje«.  Sčasoma so boleča vprašanja postajala medlejša, ostal pa je lep spomin na trenutke, pozornosti in besede, lep spomin na človeka, ki je nekoč bil ob meni.   

vsi sveti2.jpg

Danes obiskujemo grobove, prinašamo rože in prižigamo sveče. To pa je le zunanja podoba praznika vseh svetih, ki jih nosimo  v srcu in jih želimo tako počastiti, se jim zahvalit za vse kar so storili za nas. Nekaterim se ob grobu zasolzijo oči, drugi so veseli, ker je praznik združil družino ob grobu, tretji se v pozni starosti vesele srečanja s pokojno osebo v večnosti, prepričana pa sem, da prav vsak od nas na pokopališču nosi v srcu drage spomine na ljubljene, ki tam počivajo. Prav zato so tudi ti praznični dnevi lahko veseli, tudi če se morda dotikajo kočljivih tem kot sta smrt in slovo. Nas kristjane pa druži še veselje ob misli na poslednje srečanje z vsemi najdražjimi v nebesih. Zato naj nam smrt nikar ne predstavlja konca, ampak začetek, naj nam ne bo vzrok strahu, ampak naj nam misel na večnost da poguma za veselo življenje v ljubezni.

 

Zadnja sprememba: sreda, 05 november 2008
(7 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2181-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti