Star slovenski pregovor pravi: »Po jutru, se dan pozna.« Lahko rečem, da je bilo tako z mojim današnjim dnevom. Že zjutraj sem v molitvi prosil Gospoda naj mi vliva novih moči in milosti za vsak trenutek dneva, ki ga bom živel. In če pogledam nazaj lahko opazim, kako je bil vsak trenutek obogaten…

Zjutraj - služba – s pesmijo, ki sem si jo žvižgal, sem želel med sodelavci dvigniti voljo… Vedno mi je v podobnih trenutkih zanimivo opazovati ljudi in njihove reakcije, ko pa je vendarle samoumevno – menda – da morajo biti jutra turobna, zamorjena, utrujena … Iz obraza mnogih sem lahko prebral: »Ja, Robi, kaj pa tebi spet ni jasno?« Ker je avto s katerim se vozim od zapora do zapora na popravilo, sem se malo več časa zadržal v pisarni.

Ob 12h sem se odpeljal proti Kranju in se dobil na prijtnem klepetu z novinarko časopisa Gorenjski glasa. Dobili smo se v neki slaščičarni in se usedli v otroški kotiček (he, he…).

Pravzaprav sem se ves popoldan zadržal v Kranju, vmes skočil v Škofjo Loko in spet nazaj v Kranj. S svojim obiskom sem presenetil kar nekaj prijateljev, tako tistih iz zapora, ki so sedaj na prostosti in si vsak na svoj način skušajo znajti na svobodi…
Obiskal sem tudi dva skavtska prijatelja Darjo in Tomaža (lahko rečem eno sestro in brata – to zato, ker smo skavtinje in skavti med seboj bratje in sestre). Prijetno druženje v Tomaževem novem stanovanju… poleg tega sta me še presenetila z darilcem – pa ne za rojstni dan, ampak kar tako…. okoli 20h se vrnem v Ljubljano… Kaj sem že delal danes zvečer?… Saj je minil kot bi mignil… Buuu....