Jutro podobno tolikim drugim. Danes me je čakala pot na Primorsko. Večkrat se pošalim, da se vsaj enkrat na teden okopam v morju… no, zaleže mi tudi pogled na morje.

Ko sem zjutraj prišel v pisarno na mailu zagledam pismo prijatelja, ki mi za vzpodbudo pri mojem delu pošlje pesem:

RAD BI BIL SVOBODEN

Zdi se mi, da hodim za Teboj,  Gospod,
a čutim, da nisem  svoboden.
Omejen sem v svojih pogledih na  svet,
na življenje,  ljubezen.
Omejen od svoje časti,  razdvojenosti,
sovraštva in  ponižanja.

Ti pa nisi hotel  oblasti,
še  manj  ploskanja in časti.
Nisi hotel  bogastva,
a kljub temu si bil  svoboden
Še več, svojo svobodo si dal  nam.
Umil si mi noge
in se sklonil k  meni
z vso težo svojega  križa,
da bi skrivnost   Tvoje poti
razjasnila mojo  svobodo.

A glej, še vedno stojim  tam,
na začetku.
Še vedno trepetam za svojo  čast
in se bojim padca in  udarcev.
Bojim se novega koraka na  poti
k  Tvoji  svobodi.
Skloni se k meni,  Gospod
in pojdi z menoj korak za  korakom
proti Tvoji svobodi.

Hvaležen sem Bogu za vse ljudi, ki me spodbujajo na moji duhovniški poti in pri poslanstvu, ki ga imama v zaporih.

Ko se vračam iz Kopra, se ustavim še v Sežani in tam obiščem svojo mamo, ki je trenutno tam v bolnici. Približno ob 16h se vrnem v pisarno in se lotim  določenih potrebnih stvari: telefon in e-mail. Pred skupino prostovoljcev, ki jo imam običajno vsak torek, se odpravim čez Prešernov trg na srečanje z enim od bogoslovcev. Vmes srečam še stara znanca iz zapora. Kot vedno: »O, glej ga župnika…«. Vstavim se za nekaj minut, da pokramljam in skušam dati kakšno besedo vzpodbude…
Na skupini prostovoljcev nas je čakala tema o komunikaciji, izražanju čustev v naših pogovorih. Vesel sem bil njihovega vživljanje igranje mnogih, lahko rečem vsakodnevnih situacij… Po končani skupini prostovoljcev se odpravim še na rojstno dnevno zabavo… Zabavno!!! In bil je večer in bilo je jutro tretji dan.