Študentka toži nad pomanjkanjem samozavesti, hkrati pa nad stalno veliko utrujenostjo. Kaj lahko naredi za lažji in kvalitetnejši vsakdan? Lepo pozdravljeni!

Danes sem našla vašo spletno svetovalnico in me je zelo pritegnilo, saj bi zelo rada koga vprašala o mojem problemu.

Jutri se zame začnejo predavanja novega študijskega leta. Lani sem pavzirala, zato me je letos tako strah, ko bom redna, da bi se kaj zalomilo. Tega je bilo že preveč. Bojim se, da bi predolgo študirala - neuspešno. V osnovni šoli sem bila ves čas uspešna. Je pa res, da sem bila takrat v stalnem stresu, ker sem želela vse najboljše dati od sebe. V srednji šoli mi je zelo padla disciplina. Na faksu pa še najbolj. V obdobju, ko sem študentka, so bile tudi težave v naši družini največje. Moj oči je vedno pil, v tem obdobju pa najbolj. Ne moti me toliko njegovo pijančevanje, kot to, da me vedno ponižuje in me ima za nesposobno, neopazno, nepomembno. Kar naprej mi nekje globoko odmeva notranji glas, da sem manj vredna od vsakega človeka, ki ga srečam, in da moji napori ne bodo obrodili uspeha. Včasih si še v domišljiji težko predstavljam, da bi na kakega svojega profesorja/ico naredila vtis. (Zamislim si konkretnega profesorja na kolokviju ... kar ne vidim se, da bi blestela, kot sem še v osnovni šoli.)

Tako sem utrujena od neuspehov in lanskega pavziranja. Že zdaj, ko se niso začela predavanja niti izpiti, sem utrujena in se bojim za naprej in da se bom že spet odjavljala od izpitov in da ne bom zaradi tega naredila pogojev.

Zelo bi bila vesela kakšne Vaše spodbudne besede ali razlage, zakaj sem tako pesimistična.

Vse dobro!

Zeleni list



Pozdravljena!

Neuspehi so res vzrok za slabo samozavest, saj si napačno domišljamo, da smo toliko dobri, vredni, kolikor smo uspešni. In to je napačen. Vsak človek, tudi najbolj uspešen, ima v življenju trenutke neuspehov, se pa močno razlikujejo po svoji reakciji na neuspeh od ljudi, ki jih neuspehi osebnostno potrejo. Neuspeh pojmujejo kot normalen del ciklusa življenjske uspešnosti. Pač se ne da ves čas lesti le premo navzgor, enkrat se je treba tudi ustaviti ali celo malo pasti, da se zavemo svojih potencialov, ki jih v resnici imamo in se zopet povzpnemo celo višje, kot smo bili preden so se preizkušnje pričele. Saj ni smisel preizkušnje v tem, da pademo, da se počutimo poražene, temveč je to izziv, ki nas preizkusi, če zmoremo stopiti korak naprej na svoji življenjski poti.
 
Toliko v spodbudo, da porazi, neuspehi, napake niso nič tragičnega. Sama imaš izkušnjo uspešnosti v osemletki. Naj ti bo to tvoj vzor, želja po ponovnem doživljanju teh trenutkov veselja, ko vidiš, da ti gre dobro. Sama si si dokazala, da zmoreš, torej je na tebi samo še konkreten, dobro zastavljen strateški načrt do dosege uspehov. Za začetek ti predlagam, da si potem, ko dobiš urnike predavanj oblikuješ dosti natančen dnevni in tedenski urnik. Ve se, da se daleč največ naredi zjutraj, torej se poskusi zbuditi malo bolj zgodaj, kot ponavadi in takrat kaj ponovi, si označi bistvo ali kaj podobnega za študij. Presenetilo te bo, kako hitro se takrat zapomniš snov. Isto velja za učenje pred spanjem. Če boš res zbrano takrat nekaj prebrala, ti bo zjutraj več kot polovica prebranega ostala trdno v tvojem spominu. In kaj je boljšega kot to. Sicer je pomembno, da se discipliniraš in res skušaš vsak dan si vzeti nekaj časa za sprotno učenje.
 
Na izpit pa ne glej kot na nekaj strašnega. Tam se samo preveriš, koliko že znaš in kaj ti še manjka. Ne ciljaj na najvišje ocene, stori prej vse, da se čim več naučiš, pa bo dobra ocena prišla sama od sebe.
 
Če se le da, se ob študiju ukvarjaj z občasnim priložnostnim delom, ki ti bo dalo občutek koristnosti, ko boš s svojim trudom zaslužila nekaj evrov. In nujno si daj na svoj urnik še kakšen svoj hobi, nekaj kar te veseli, kar ti daje energijo za naprej, kjer se doživljaš kot uspešno. In prav ta uspeh boš lahko prenesla tudi na študijsko področje.
 
Discipliniraj se in hodi vsak dan po možnosti zjutraj, da se zbudiš, malo teči. Gibanje je še nekaj, kar ti da ogromno energije, sploh, če nisi najbolj vešča teka in če si že ob teku zastavljaš cilje, da pretečeš vsak dan nekaj 100 m več ali pa hitreje. Boš videla, kako hitreje ti bo šlo učenje v glavo.
 
Pa tudi počivaj dovolj, da boš spočita za vsakodnevne napore.
 
Upam, da sem ti nanizala dovolj konkretnih predlogov, kako si sama tista, ki držiš v svoji roki svoj življenjski uspeh. Samo pravilno, pozitivno razmišljaj in se dodobra discipliniraj in sem prepričana, da boš junija vesela poročala o svojem ponovnem študijskem uspehu,

Andreja Jereb