Petra Rajk, Marija Busija | četrtek, 25 september 2008

ImageV Stični je bilo letos na voljo ogromno delavnic, kar 35. Tako je res vsakdo lahko našel nekaj za svoj okus; od tistih, ki jih zanima duhovnost, do tistih, ki so bolj za igre, šport, glasbo in še kaj. Kakšen utrip je bilo čutiti na nekaterih delavnicah, si lahko preberete spodaj.

ImageParva shola cantorum: glasbeni okus stiških menihov
Brat Gaudencio, zunaj stiškega samostana znan kot Tone Potočnik, profesor gregorijanskega korala na akademiji za glasbo, je imel delavnico v križnem hodniku.

Povedal nam je, da je gregorijanski koral vsa stoletja neločljivo povezan z utripom tega samostana. Tudi zdaj ni nič drugače, saj menihi to glasbo še vedno prepevajo. Skozi stoletja je bilo takšno petje izredno močno prisotno in sam je vesel, da živi v prostoru,  kjer je enoglasna vokalna glasba dejansko nastajala, in tako je lahko v zunanjem svetu, kjer tudi deluje, vreden tega področja.
Zdi se mu zelo zanimivo, da se po svetu in tudi v Sloveniji pojavlja nekakšen trend, da mladina prav obožuje to zvrst glasbe. To je pravzaprav glasba, ki je neločljivo povezana z obredom, to pa mora biti tudi v skladu s ponižnostjo. Zato iz gregorijanskega korala ne delajo zunanjega šova. Mogoče je ravno zato bolj dostopen tistim iskalcem, ki čutijo potrebo, da svoje življenje obogatijo v smislu zorenja. To je svet tišine, kot ta križni hodnik, ki je prav tako neločljivo povezan z utripom te glasbe, je še dodal.

Mladi so se lahko tudi sami preizkusili v petju korala in nad tem so bili resnično navdušeni!
 
Slaviti s telesom: delavnica duhovnega plesa

S. Felicitas je mlade popeljala v svet duhovnega plesa. Mladi so so pozitivno odgovorili, bilo jim je všeč. Na začetku so se vsi sicer malo gledali, kako bo, ampak na koncu je bilo po sestrinem pripovedovanju čutiti, da so vsi kot ena velika družina, vsi so bili veseli in vsi kot prijatelji. Sestra pravi, da je duhovni ples res odnos z Bogom, tu lahko gradimo prijateljstvo z Njim in z ljudmi.

Kako se ti lahko približam: skupnost CENACOLO (Marija Busija)

Na samostanskem travniku, pred šotorom, kjer je potekala delavnica »Kako se ti lahko približam«, se je zbralo veliko mladih. Delavnico št. 23 je vodila skupnost Cenacolo. To je skupina bivših odvisnikov ali mladih, ki se enostavno ne znajdejo v življenju. Temu primerno je tudi njihovo geslo: “Iz teme proti luči”. Na delavnici, ki so jo vodili štirje bivši odvisniki, so mladi preko pričevanja ugotavljali, kako prepoznati odvisnost, kako se taki osebi približati in kako pomagati.
Danes ima društvo 56 hiš po vsem svetu, na žalost pa v Sloveniji ni nobene. Za  Slovence je program prilagojen v Italiiji.
Sem segajo tudi prvi začetki, in sicer v leto 1983. Od drugih družb, ki pomagajo odvisnikom, se ta razlikuje po načinu dela. Ne uporabljajo terapevtov, psihiatrov in drugih delavcev, ampak vse počnejo sami. Starejši in izkušeni v zavodu pomagajo novim prišlekom in jih učijo življenja v skupnosti. Zato svojemu programu pravijo šola življenja. Pomoč je organizirana tudi za starše, ki pa morajo ravno tako kot njihovi otroci sodelovati z pogovorom in molitvijo.
Hrano si pridelajo sami, kratkočasijo se z delom in skupinskimi igrami. Ne uporabljajo televizorja, računalnika in drugih motenj iz zunanje okolice.
Izkušeni so povedali, da se problemi običajno pričnejo ravno v mladosti. Takrat se mladi iščejo in si želijo izstopati, hkrati pa dosegati družbene ideale. V prvem primeru pride do družbe s starejšimi, saj tega večina drugih vrstnikov ne dela. Nato pride do kajenja in droge. Mlad človek ne pomisli, ali je to prav, ampak kako ga bodo gledali vrstniki in ali bo tako nekaj več oziroma drugačen. V drugem primeru pa pride do kompleksov manjvrednosti in s tem do iskanja rešitve v drogah. Tako zbežijo od realnosti, ki je ne prenesejo.
Ko pa so enkrat v tem, iščejo sebi enake in s tem delajo največjo napako, saj ne poiščejo pomoči.

Pričevanje:
Rok je v skupnosti že dve leti in pol. Doma je iz  Ljubljane in droga mu je bila dostopna takoj pred hišo.
Njegov problem ni bila droga, temveč neuspeh v šoli, s katerim so se začele prve, tedaj še majhne, laži. Doma so starši imeli težave (prepiri) in tako se je začel zapirati vase. Najprej se je, kot večina odvisnikov, zatekel k cigaretam in pijači. Kasneje je pristopil k trdim drogam in začel krasti. Ko je doma že veliko pokradel, so starši ugotovili, kaj se dogaja z njim, zato se je izselil. Nekaj let je živel kot odvisnik, brezdomec, brez prijateljev in stika z družino. Nato je po naključju izvedel za skupnost Cenacolo, ki ga je, kot sam pravi, rešila in mu pomagala, da znova zaživi.

Udeleženka Maja iz Ljubljana je po delavnici povedala, da se je je udeležila,  ker ima prijatelje s podobnimi problemi in jo tematika pomoči odvisnikom zanima.
 
 
 
Besedilo in fotografije so nastali na novinarskem vikendu, ki ga je Mladi.net organiziral v sodelovanju z Družino in VRNET, rkc.si.

ImageVsebina je nastala v okviru projekta 'Priprava reportaže - avdio, foto in pisana beseda', ki ga je finančno podprla Študentska organizacija Univerze v Ljubljani.
 

Zadnja sprememba: petek, 16 januar 2009
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4352-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti